Homo sapiens je preveč človeški, da bi zmogel dokončno razviti instinkte v sebi, in preveč živalski, da bi jih mogel zatreti. Homo sapiens je le vmesni člen.

Ronerč

I.

Sploh nisem hotel več pisati.

Ne vem zakaj, ne vem kako se je vame ukoreninila misel, da ne bom več pisal. Mogoče čisto preprosto nisem imel navdiha. Mogoče nisem imel črnila? Ne vem. Znano mi je le dejstvo, da celo leto nisem napisal ničesar, kar bi bilo vredno omembe, ali, bog ne daj, celo objave. Saj sem pisal vse tisto, kar je od mene zahtevala šola, to se pravi, na kupe strani neumnosti, pisal sem plehke reportaže in kritike umetniških del, pisal sem predstavitve, uradna pisma, celo pesem sem zložil, a na koncu sem moral priznati tako sebi kakor drugim, da sem vrgel celo leto skozi okno. Vsaj kar se pisanja tiče. No ja, to se je pač zgodilo in izgubljenega časa ne more nihče več najti. In nekako se je v meni zasidrala misel, da ne bom nikoli več pisal, hkrati pa sem poslušal ljudi okrog sebe, ki so govorili, da znam pisati, da sem dober, in pisal sem tisto, kar so zahtevali, zase, za svojo dušo, pa nisem ustvaril ničesar. Morda sem živel na lovorikah pretekle slave, pridobljene s Sharon? Na vsak način mi je ta zgodba utrdila sloves pisca, bila pa je tudi dokaz meni samemu, da znam pisati, da zmorem ustvarjati, vlila mi je prepričanje, da sem sposoben nekaj narediti. Navkljub temu pa mi je pisanje postajalo bolj in bolj zoprno in zato nisem hotel nikoli več napisati ničesar pravega, ničesar tistega, za kar bi lahko rekel, to sem pa jaz. Dokler se mi ni nekega dne nekaj zgodilo…

Bil je eden tistih dni, ki bi morali biti skoraj popolni. Moj načrt je bil izdelan do zadnje pičice. To bi moral biti res super dan, uporabil bi ga za dvig lastne morale in za utrditev svojega položaja v družbi, pridobil bi si še nekaj točk plusa… Na žalost pa se načrti le redko izidejo po načrtih – to pomeni, da je iz tega super dne nastal en ušiv, vsakdanji, brezvezen dan. Najprej ni bilo tata, kar pomeni, da tudi avta ni bilo, in to je že problem. Potem še nekaj napak v gledališču, za blamažo, nato pa ponoven poskus ustvariti nekaj pametnega iz tega dne, žal jalov. Lepo smo začeli prepevati, se pogovarjati, potem pa smo odšli na koncert, kjer se je naša družba razkropila, s tem pa je izginila tudi ona, le ona, ona ona, v glavnem, ona. In potem je vsa noč pomenila brezvezno debatiranje s prijatelji, občasno zabavanje deklet in opazovanje, kje je. Mislim, da lahko razumete, da tak dan pač res ni super dan.

Noč se je že prevešala v jutro, ko smo se s prijatelji počasi odpravljali spat. In takrat je pristopil k meni en tip, imenujmo ga kar Marko, in mi rekel: “Ej ti, ki pišeš, mi smo zdaj začeli delati eno revijo, ki se kliče…” (pismu, jaz zmeraj pozabljam ta čudna imena, sploh nisem za pisatelja!) “…pa bi potrebovali enega pisatelja, tako, nam manjka malo proze, a veš…” Že sem hotel gladko odkloniti, povedati, da ne pišem ničesar več, razen z dano temo in za plačilo ali pod prisilo, pa tega nisem storil. Ne vem točno, zakaj. Najverjetneje zato, ker je moj odnos do tega tipa Markota nekoliko zapleten. On tega ne ve, najverjetneje ne. No ja, nekako sem rekel, da bom poskusil kaj napisati, nisem pa hotel nič obljubiti, saj me je življenje že izučilo, da ni dobro preveč obljubljati, se pravi, tipa sem se hotel preprosto znebiti. Ja, saj vem, da to ni lepo, pa še čisto prijazen je bil do mene, ampak kaj hočemo, life’s a bitch. Ljudje smo čudna bitja. Torej, poskusil bom!

In potem je bilo koncerta konec, sam sem se peš odpravljal domov. Ulice so bile že prazne, večina ljudi je že spala. Ozrl sem se v nebo in skozi koprene oblakov sem natanko nad seboj zagledal Veliki voz. Spomnil sem se, kako je bil večer oblačen, kapljice so padale z neba, nato pa se je, nekje sredi koncerta, skozi raztrgane oblake prismejala luna, kmalu za njo prve zvezde, in čarobnost pomladne noči me je prevzemala. In tedaj sem se bliskovito zavedel, da lahko pišem, da to zmorem, da to hočem. S pospešenim korakom sem se odpravil domov in sedaj to pišem, tukaj, jutro počasi pronica skozi moje okno, pero škrta po papirju, in jaz sem srečen, srečen, ker sem ponovno našel kanček sebe, ki sem ga bil izgubil, spet sem našel pisatelja v sebi. Ampak sedaj sem že štiriindvajset ur pokonci, vse me boli, moram iti spat. Zato bom nadaljeval jutri, pravzaprav danes popoldne, in vam povedal zgodbo, ki je na nek način samo moja zgodba, hkrati pa pripada vsem nam – vsakdo si lahko iz nje vzame tisti košček, ki mu odgovarja. Sedaj končujem za danes in upam, da se mi bo dalo nadaljevati…

II.

Človek je v svoji globoki osnovi zver, toda celo v zveri se najdejo dobre lastnosti.

                                                                                   Anonimus

Bil je lovec na medvede.

Seveda to ni bilo res. To se je samo tako reklo. Pravzaprav je bil lovec na glave. Pravzaprav niti to ne. Bil je navaden poklicni ubijalec. Svet vedno potrebuje ljudi, ki so iz ubijanja napravili poklic. Svet je pač takšen. Željan krvi. Človeške.

Niti ne bi mogli reči, da je bil plemenit ubijalec, da ubije le tiste, ki si to zaslužijo, kakor kakšen sodoben Robin Hood. Nikakor. Za plačilo bi ubil celo lastnega psa. Očitno so stari ideali v njem doživeli pravo nasprotje. Bil je stroj za ubijanje.

 

Bilo mu je vseeno, ali ima njegova žrtev otroke ali ne, bilo mu je vseeno, ali je moški ali ženska, starec ali otrok. Da, tudi otroke je ubijal, marsikdo se hoče že vnaprej odkrižati nadležnih dedičev. Denar, ki ga je zaslužil, je zaigral, zapil ali pa ga je razdal kurbam. V njem ni bilo niti ene svetle točke. Bil je mož, ki bi si zaslužil smrt bolj kakor vsaka izmed njegovih žrtev.

Seveda so ga lovili. Brez uspeha so mnogi dobri možje žrtvovali svojo kri, da bi ga privedli pred obličje pravice. Bil je dobro zaščiten, saj so ga ščitili ljudje, za katere je delal, hkrati pa je s svojo zvijačnostjo in krutostjo vedno ušel vsem zankam, ki so mu jih nastavili. Dokler se ni nekdo od njegovih delodajalcev zavedel, da ve preveč. Tisti pa, ki vedo preveč, morajo izginiti. In tako bi moral izginiti tudi lovec na medvede. Še danes ni čisto jasno, kaj je lovec na medvede vedel tako strašnega, da se ga je bilo treba odkrižati. Poteza na noben način ni bila pametna. Le zakaj so se hoteli znebiti skoraj popolnega sodelavca, popolnega izvajalca zadanih mu nalog? Le kdo je posumil v njegovo zvestobo, zvestobo denarju sicer, a vendar zvestobo, ki ga je zavezovala k molku? Zakaj so ga hoteli uničiti?

Vendar uničiti najboljšega uničevalca nikakor ni lahko izvedljivo dejanje. In izkazalo se je, da so ga podcenjevali tudi tisti, ki so ga najbolje poznali, tisti, ki so z njim že delali, tisti, ki jih je on celo učil krvave obrti. Očitno je bil slab učitelj, kajti ob koncu pouka je še vedno vedel več od svojih učencev. Mogoče pa je slutil, da se bodo prav njegovi učenci trgali za njegovo glavo? Nihče ne ve. Ostane le dejstvo, da so ga podcenjevali. Zato so njihova trupla ostala nepokopana.

**********

Lovec na medvede je živel sam v svoji hiši na Aljaski.

Čeprav je njegovo prebivališče na zunaj zgledalo skromno, resnica še zdaleč ni bila taka. Za lesenimi zidovi so se skrivale debele železobetonske strukture, tako da bi hiša zdržala tudi manjši bombni napad. Pod stavbo pa ogromno zaklonišče z zalogami hrane in pijače, ki bi zadostovale za precej časa. To trdnjavo so s svetom povezovale najmodernejše telekomunikacijske linije. In vendarle je navzven izgledala kakor počitniška brunarica kake srednje bogate družine.

Niti sam lovec na medvede ni vedel, zakaj je zgradil tako trdnjavo. Paranoičen strah pred tretjo svetovno vojno ali pa samo pričakovanje, da ga bodo nekoč odrabili in poskušali ubiti, da se bo moral braniti v svoji utrdbi? Kdo ve. Od tu je spletel svojo obveščevalno mrežo, ki jo je s pridom uporabljal vsakič, ko se je odpravljal na novo nalogo. Prav zaradi te mreže je bil lahko tako uspešen. Informacije so moč, tega se je lovec na medvede zavedal že zelo mlad. In z informacijami, svojimi izkušnjami in tehniko je brez večjih težav lahko opravil večino svojih nalog. Nalog, ki so pomenile smrt enega ali več bolj ali manj pomembnih ljudi. Lovcu na medvede so povedali ime. Potem je on povedal ceno. Plačali so. Nato je bilo delo opravljeno. Nihče mu nikoli ni uspel uiti. Ko je vedel za ime in je imel na računu denar, je bila tarča obsojena na gotovo skorajšnjo smrt.

In po tej mreži je prišlo sporočilo, da so ga odrabili in se ga naveličali. To je pomenilo, da bodo prišli po njegov skalp. Vendar napadalci nikakor ne bodo imeli lahkega dela, je pomislil. Najprej me morajo najti in nato še ubiti. In mene ni lahko ubiti, se je nasmehnil.

Da, najprej bi ga morali najti. To ne bo lahka naloga. Nihče od njegovih delodajalcev in njihovih hlapcev ni še nikoli videl njegovega obraza. Njegovo prebivališče na Aljaski je bilo skrivnost. Vendar se je zavedal, da mreže puščajo podatke, in da je samo vprašanje časa, kdaj ga bodo odkrili in prišli iskat. Medtem pa ima še dovolj časa, da temeljito pripravi obrambo.

**********

Prehiteli so ga.

Kakor se zgodi vsakemu človeku, ga je sreča zapustila. Bili so pred njegovimi vrati, še preden se je uspel pripraviti na obrambo. In tako so bile njihove možnosti za uspeh dosti večje.

Sprva so poskušali potihoma vdreti v hišo. Toda obramba je bila dobra. Vsaka glava, ki je pogledala skozi okno, je dobila iz neznane smeri košček svinca. Nikakor niso mogli ugotoviti, od kod prihajajo krogle. Lovec na medvede je izdelal svoje obrambno orožje do potankosti, in tako je vsakdo, ki je poskušal vstopiti, umrl. Trupla so se začela kopičiti.

Poskusili so z ročnimi granatami in solzivcem. Zaman. Poskusili so razstreliti zidove. Zaman. Krogle so jih podirale kar naprej in okrog hiše se je že širil sladkoben vonj razpadajočega mesa. Tedaj pa so se odločili, da bodo čakali. Odklopili so elektriko, tako da je bil odvisen od lastnega agregata na bencin, bencina pa ni imel v neomejenih količinah. Nato so zastrupili vodo. In to je pomenilo skorajšen konec, kajti zalog vode ni imel. Našli so šibko točko v njegovi obrambi.

Lovec na medvede je bil ujet, vendar še nepremagan, še živ. In kakor divja zver, ujeta v past, vedoč, da ji ni rešitve, skuša maščevati svojo smrt nad lovci, tako je tudi on terjal svoj krvni davek. Če se je kateri od napadalcev preveč približal, ni nikoli več prišel nazaj. In še eno truplo se je pridružilo mnogim.

Lovec na medvede je razmišljal, ali mu usoda pošilja sedaj, na jesen življenja, kazen za vse storjene zločine, ali so napadalci, ki tam zunaj komaj čakajo, da ga raztrgajo, poslanci pravice? Vedno se je zavedal, da njegov poklic ni lep, še manj pa plemenit, da o kakršni koli morali sploh ne govorimo. Ubijanje ljudi mu sicer ni bilo v užitek, vendar je nemalokrat, ko je lovil svojo žrtev in se pripravljal na strel, občutil adrenalin v žilah, prijetno razburjenje ga je prevzemalo in napolnjevalo, ko je križ v strelnem daljnogledu pretrgal nit življenja njegovi žrtvi. Ga sedaj čaka kazen? Kazen, ki bo dosti bolj kruta od smrti njegovih žrtev? Vedno se je trudil, da bi njegove žrtve ne trpele, streljal je tako, da so takoj umrle, mnoge sploh niso slišale poka puške, ki jih je ubila. Nenadoma ga je pretresla ena misel, misel na dogodek, ki ga je dolga leta potlačeval v sebi, ki ga je hotel izbrisati iz spomina, pozabiti za vselej. Bilo je enkrat, enkrat samkrat, ko je žrtev trpela…

**********

Skozi priprta vrata je zaslišal ropot telefaksa. Preko satelitske mreže, zaradi zaščite speljane po mnogih ovinkih, je prihajalo novo naročilo, nova pogodba, nov denar. Lovec na medvede je vstopil, odtrgal papir in ga pozorno prebral, medtem pa žvečil kos toasta s slano margarino, hrane, ki se je je navadil že v mladosti, pod vplivom nekoga, ki mu je bil zelo drag. Bral je sporočilo, in več kot je prebral, bolj se mu je mračil obraz, bolj trdo je stiskal papir. Na koncu ga je zmečkal, ga vrgel ob tla in grdo zaklel. Skozi stisnjene zobe je zamrmral: “Prišel je čas plačila!”

Ko je bil lovec na medvede še mlad, obetaven fant, je storil nekaj stvari, za katere bi bilo bolje, če jih ne bi. Čeprav se je skrival, je bil še premalo izkušen in preveč naiven, pa so ga ujeli. In ko so ga ujeli, niso ravno lepo ravnali z njim. Niso ga predali roki pravice, kot se temu reče, temveč so ga hoteli uporabiti sebi v prid. Toda on se jim je upiral. Še je videl  pred seboj zlobni obraz civilista, ki mu je zabrusil v obraz:

“Očitno nočeš zlepa sodelovati… Bomo pač uporabili drugačne metode…”

Peklenski smeh ga je spremljal, ko so ga odvlekli skozi vrata. Za njim so prišle le še besede, ki jih je spričo svoje stiske komaj razumel: “Zobe mu pustite nedotaknjene!”

Muke, ki so sledile, so ga skoraj zlomile, uničile njegov ponos, strle njegovo telo. Toda kot po čudežu jim je ušel. Ugrabili so ga drugi ljudje, ki pa so od njega hoteli isto. Toda sedaj ni imel več moči, da bi se upiral. Iz njega so naredili lovca na medvede. Ampak nikoli ni pozabil režečega se obraza zlobnega civilista. In sedaj je dobil nalogo, naj civilista odstrani.

Nobene naloge se ni lotil s takšnim veseljem kot te. Preveril je možne situacije in kmalu je imel izdelan popoln načrt. Sedaj je le čakal na pravi čas, in čakanje mu je sladilo življenje. Zavedal se je, da je maščevanje jed, ki jo je treba použiti hladno, da lepo tekne in da je užitek res nekaj posebnega. In kmalu je prišel njegov čas…

Jutro tistega dne ga je našlo pripravljenega na mestu. Njegova žrtev je bil strasten lovec, ki je dostikrat sam lovil po pustinjah. Vedno sam, brez spremstva. Torej ni bilo ravno težko odstraniti ga. Lovec na medvede je vedel, da ju ne bo nihče motil.

Ležal je na ploščati skali in čakal. Sonce se je prikazalo, vetrič je upogibal travne bilke in šumljal z listi na drevju. Od daleč je prihajalo šumenje slapa, ki se je mešalo s petjem ptic. Bil je čudovit dan, primeren za hvaljenje stvarnika, ne pa za krvav obračun, ki se je napovedoval. In ko je sonce skoraj že doseglo zenit, so se po poti, ki se je vila pod skalo, začuli koraki.

Prihajal je. Prihajal je on, zaradi katerega se je lovec na medvede včasih prebujal s krikom groze iz sna v temni noči. Prihajal je on, ki ga je s smehljajem na ustnicah poslal v muke. Prihajal je on, da ga bo sedaj lovec na medvede s smehljajem na ustnicah poslal v smrt.

Najprej ga je hotel ustreliti v vamp, da bi mu razneslo drobovje in da bi umrl v strašnih mukah. Potem si je premislil. Človek mora vedeti, kdo ga je poslal na oni svet. Občutiti mora smrtni strah, mogoče celo kesanje, preden se sreča s svojim stvariteljem. Zato je lovec na medvede odprl usta.

“Stoj, smrt te čaka! Ne ubežiš ji!” Krik je odmeval preko doline. Žrtev se je vzravnala, otrpnila, se ozrla v vse smeri. Temu je sledil pok. Dobro namerjena krogla je razbila koleno, kakor da bi bilo iz sladkorja. Ostala je le rdeča kaša. Žrtev je padla na prašna tla.

Vendar se še ni predala: “Kdo si, ki hočeš mojo smrt? Ki streljaš iz zasede, ker se bojiš pokazati lastni obraz? Pokaži se, da te naučim olike!”

“Jaz sem eden izmed mnogih, ki si jih poslal v muke, da bi jih zlomil, da bi iz njih naredil poslušne lutke, ki bi ubogale le tvojo voljo! Jaz sem tisti, ki je preživel, da bi maščeval ostale! To je tvoj konec, sprijazni se in se raje pokesaj, kajti časa ni več dovolj, žeja me po tvoji krvi!”

Tem besedam je sledil plaz krogel. Žrtev je streljala v smer, od koder je prihajal glas maščevalca. Vendar nobena krogla ni našla cilja.

“Kesaj se, ti pravim! Kajti sedaj si porabil še več dragocenega časa!”

Lovec na medvede je pomeril najprej v žrtvino levo ramo. Strel je bil tvegan, kajti če zadene prenizko, bo žrtev takoj mrtva in užitka bo konec prehitro. Krogla je zdrobila ramo prav na željenem mestu. Sledil je obupen krik. Nato se je isto zgodilo še z desno ramo, le da je bil krik toliko bolj slaboten. Žrtev sedaj ni bila več nevarna.

Lovec na medvede je zavaroval puško, vstal, jo obesil na ramo in sestopil s skale. Približal se je žrtvi, ki je trzala v pesku. Povsod naokrog je bilo mnogo krvi in drobcev kosti. Prijel je žrtev za lase in ji pogledal v obraz: “Se me spominjaš, prekleti mučitelj? Lahko prikličeš pred oči moj obraz izmed mnogih, ki si jih trpinčil? Se lahko pokesaš?”

Bele pene, pomešane s krvavimi kapljicami, so stopile na ustnice žrtve. Kaplje potu so tekle po strahovito nagubanem, izmaličenem obrazu, ki ni bil sposoben prositi milosti, ker je vedel, da je ne bo deležen. Bil je ogaben prizor. Krvave žilice v očeh žrtve so se razpočile, iz ust so vreli živalski kriki, pot je zalival cel obraz. Tedaj je lovec na medvede izvlekel svoj nož in mu izrezal srce. Iz ust žrtve se je pocedila kri in kriki so zamrli. Oči so počasi osteklenele. S krvavo roko je lovec na medvede vrgel sovražnikovo srce proti Soncu: “Zgori!”

**********

Ta si je zaslužil svoje trpljenje, si je mislil lovec na medvede. Glede tega imam lahko čisto vest, če bi sploh še imel kaj vesti. In ne bom se predal tem roparicam! Z novo silo se je podal v boj.

Vendar so zaloge hitro kopnele in napadalci so bili vsak dan bliže zmagi. Lovec na medvede pa je vedno bolj in bolj popuščal. Strašen pritisk strahu ga je vedno bolj hromil. Razmišljal je, zakaj je sploh ostal doma, ko je zvedel, da bodo prišli ponj. Raje bi bil zbežal in se skril, mogoče ga vendarle ne bi našli. Sedaj pa je tukaj, ujet v lastni trdnjavi, in preostaja mu le še nekaj dni življenja. Razmišljanje ga je pripeljalo že blizu agonije. Takrat se je začel spominjati stvari in dogodkov iz mladosti, in v razburjene možgane se mu je usedlo strupeno seme solipsizma. Vse življenje ni nikoli pomislil nanj, sedaj pa, pred smrtjo, mu možgani bledejo. “Samo jaz sem, vse je v meni, ves svet sem ustvaril sam… Ves svet? To pomeni tudi tiste hijene, ki zunaj čakajo, da propadem, da poneso mojo glavo šefom in prejmejo nagrado zanjo. Od kod mi misel, da sem si sam ustvaril to mučno trpljenje? Je v meni toliko sadomazohista? Me kaznuje moja vest za vse zločine, ki sem jih zagrešil? Vest? Vest sem pokopal že zdavnaj, po prvem plačanem strelu na človeka… Torej ni vest. Kdo drug pa bi mi lahko v meni samemu povzročal te muke? Nihče. In vendarle solipsizem obstaja… Prekleti solipsizem! Zakaj moram ravno sedaj, pred smrtjo, razmišljati o teh neživljenjskih stvareh? Spomni se vendar česa lepega! V tvojem življenju se je zgodilo tudi mnogo lepih stvari… Spomni se nje, prve ljubezni, spomni se radostnih časov mladosti, ko si bil resnično mlad, uspešen, ko si imel še cilj v življenju! Ko še nisi ubijal… Prekleto, ničesar se ne morem spomniti, vidim le režeče se obraze demonov pekla, ki me čakajo in kličejo: Pridi, pridi, zate imamo pripravljen še posebno dobro zakurjen kotel… Še pred smrtjo pa me čakajo muke poraza, sovražnik bo zasedel mojo trdnjavo in si vzel moj skalp. Ne bi bilo bolje končati vsega kar sedaj, z eno samo kroglo, s svojo lastno kroglo? Kako hitro bi bilo vsega konec, in vse bi bilo novo, čisto, preprosto… Ne! Ubiti se? Nikoli! Kaj je narobe z menoj? Živ sem, zdrav, sicer nekoliko utrujen, a imam še dovolj orožja in moči, da lahko zmagam. Kaj so sploh ti ljudje pred vrati? Banda mrhovinarjev brez možganov, premagal jih bom in odnesel celo kožo, kot mi je to uspelo že velikokrat. Spet bom dosegel svobodo, moj edini ideal, edini, ki je preostal, ki je preživel vsa ta leta z menoj. Za svobodo se splača boriti in tudi umreti. Nikoli se ne bom predal! Nikoli!”

Zagledal se je v gozd, ki je objemal njegovo trdnjavo z vseh strani. Drevesa, ki so tam mirno stala, so mu obljubljala zavetje. Dobri gozd, ki mu je vedno nudil roko v oporo. Vedno ga je skril pred preganjalci, potolažil njegovo lakoto, miril njegovo dušo. Pod širne krošnje dreves, v samoto gozda, se je zatekel tudi takrat, ko je padla njegova prva žrtev. Vedel je, da bo moral odslej živeti kot žival, brez imena, brez razpoznavne identitete, brez družbe, brez pravic. Skrival se bo in skrivaj opravljal svoje naloge, naloge, ki jih je človeštvo preklelo, a vendarle potrebovalo in plačevalo. Ker mu ni bilo dano, da bi lahko na pošten način preživljal samega sebe, se je sprijaznil z dejstvom, da bo obogatel na krvav način. Da, hotel je biti bogat, kajti zavedal se je, da si svoboden le v primeru, da si dovolj bogat, da si lahko neodvisen. In svoboda je ostala njegov edini ideal.

Tako je takrat pokopal svojo vest. Ob vznožju starega hrasta je skopal luknjo, vanjo položil svoje sanje, svoje želje, svoja prepričanja, svojo vest. Ko je luknjo zasul, je nanjo položil težak kamen, skorajda skalo, da ujete stvari ne bi mogle ubežati. In ob polni luni  si je ob vzklikanju nočnih roparic iztrgal srce iz prsi in ga pojedel. Postal je močan, da bi lahko branil svojo svobodo.

Kljub vsemu pa ni bil popolnoma pomirjen. Kar je v njem ostalo kesanja, ga je utapljal v pijači. Leta so minevala, on pa je šele čakal na tisto svobodo, ki jo je sanjal nekoč, v mladosti. In ta edini ideal se mu je zdel vsak dan bolj oddaljen, teže dosegljiv. Z vsako opravljeno nalogo se je bolj in bolj pogrezal v vsakdan navadnega poklicnega morilca, ki nima možnosti uiti iz kolesja stroja, ki ga vodi tisti, ki mu daje ukaze. In v taki hierarhični razporeditvi njegova svoboda ni možna, se je nenadoma zavedel lovec na medvede. In postalo mu je žal, da se je tega zavedel šele zdaj.

In sedaj, ko je gledal gozd, ki mu je nekdaj bil tako drag, se je zavedal tudi tega, da je skoraj izgubil prijateljstvo gozdnih duhov, da se je skoraj odtujil svojemu edinemu prijatelju. Mogoče je zaradi tega ta njegov nekdanji zaveznik sedaj dajal zavetje njegovim preganjalcem. Za debli dreves je videl njihova telesa, v temi je slutil režeče obraze zlih duhov, ki vedo, da se njegov konec nepreklicno bliža, ker je pozabil, kako je treba prisluhniti šumenju vetra v listih.

Vendar lovec na medvede še ni bil poražen. Med drevesi so gnila trupla padlih sovražnikov. Nihče jih ni hotel pobirati, preprosto zato, ker je vsakdo vedel, da bi se jim nemudoma pridružil, če bi stopil iz zavetja. Bil je en mož. En mož proti neskončnemu številu drugih. En mož, ki se je končno boril zase, za svojo svobodo, ne pa za denar. Prvič mu je bila dana možnost, da nekaj opravi tudi brez plačila. Oziroma, ali ni svoboda največje plačilo in življenje najvišja nagrada?

Lovec na medvede je pogledal okrog sebe, ozrl se je v nebo, ozrl se je v vrhove dreves. Zajel je polne prsi zraka, globoko, zelo globoko je vdihnil, in prvič v življenju je iz njegovih ust prišla molitev, prošnja. Hripav krik je pretrgal temo:

“Gozd! Večni gozd! Zakaj sem te zapustil? Vrnil se bom, zato me ne zapusti ti! Gozd!”

Krik je pognal mrzel pot po hrbtih njegovih preganjalcev. In tedaj je zavel močan veter, vrhovi dreves so se priklonili, gozd je zašepetal izgubljenemu sinu:

“Pridi, pridi! Branil te bom! Skril te bom med svoja debla, z listjem in iglicami bom pokril tvojo sled, s koreninami spotikal tvoje preganjalce, z vejami ti bom kazal pot, te ščitil pred soncem in dežjem, solzami nebes, moj les ti bo postal zavetišče in branik pred mrazom. In ti, ti boš v zameno pognojil moja tla s krvjo in drobom tvojih sovražnikov! Pridi!”

In v srca sovražnikov lovca na medvede se je naselil strah, kajti nenadoma so drevesa okrog njih postala tuja, sovražna. Krik lovca na medvede jih je prestrašil, mrzel srh jim je spolzel po žilah. Takrat so prvič podvomili v uspeh svoje misije. Lovec na medvede pa je dobil novo upanje, novo moč.

**********

Izmislil si je načrt.

Načrt, ki bi zaradi svoje preprostosti skoraj lahko uspel. Načrt, ki pa je bil vendarle zelo neumen, čeprav ga je izdelal genij. Načrt, ki je zahteval uničenje njegove trdnjave.

To je bilo neobhodno potrebno, ker je v svoji trdnjavi hranil vse dokaze o svojih nalogah, kar je pomenilo, da so v trdnjavi vsi dokazi o njegovem obstoju, o obstoju lovca na medvede. Brez trdnjave ni bilo lovca na medvede. Bil bi samo navaden brezdomec. In to je sedaj hotel postati. Če bi seveda lahko rekli človeku, ki ima v različnih bankah toliko denarja, navaden brezdomec.

Ponoči je povlekel v hišo truplo napadalca in mu slekel obleko. Nato je aktiviral sistem za samouničenje svoje trdnjave, sam pa se je, problečen v uniformo napadalcev, skril med gnijoča trupla čim dlje proč od nje. Noč in megla sta krila njegov načrt, sreča mu je stala ob strani in tako ga niso odkrili. Natanko ob dveh zjutraj je šla trdnjava v zrak.

Niti sam lovec na medvede ni mogel predvideti moči te eksplozije, čeprav je sam nastavljal eksploziv, ki ga je izdelal v lastnem laboratoriju. Daleč naokrog je vrglo zemljo visoko proti nebu, in skupaj z zemljo tudi trupla. Pogled je bil grozan: na ozadju, rdečkastem od soja eksplozije, so poplesavala trupla mož, nekatera že čudno napihnjena, druga brez udov, brez glav, ti deli so svobodno leteli poleg njih. In skupaj s trupli je letel po zraku tudi lovec na medvede.

Pristal je v bližnjem iglastem gozdičku. Čutil je veje, ki so se trudile prestreči njegov padec, nato je zaznal, da se mu z veliko hitrostjo bliža zemlja, začutil je top udarec in potem je bilo vse temno…

Ni vedel, koliko časa je bil v nezavesti. Ko se je prebudil, je bila še hladna noč. Kjer je prej stala trdnjava, je sedaj zeval velik, ožgan krater, okrog katerega so bila razmetana trupla. O napadalcih ni bilo ne duha ne sluha. Torej je bil spet svoboden! Obšla ga je nenadejana radost, da je živ, da je svoboden, in prisegel si je, da bo branil to svobodo za vsako ceno. Biti svoboden mu bo edini motiv v živjenju, edina resnica. In za to resnico se bo boril, boril se bo zase.

Počasi je poskušal premikati telo. Uspevalo mu je. Samo nekaj odrgnin in zmečkanin je utrpel, ki so sicer precej bolele, vendar niso bile nevarne. Nobenega zloma. Odlično. Vstal je in se napotil v gozd. Ni ga bilo strah, da bi ga kdo prepoznal, saj še nihče od njegovih sovražnikov nikoli ni videl njegovega obraza. S smehljajem na ustnicah je korakal naprej. Toda smehljaj je prikrival temne misli: “Dobro, napadli ste me, ušel sem vam, in sedaj je čas za moje maščevanje…”

**********

Čez en mesec je ugrabil hčerko svojega bivšega delodajalca.

S svojim črnim umom je skoval načrt, kako bo trpinčil tega človeka, ki je ukazal njegovo smrt, pošiljajoč mu, kos za kosom, dele telesa njegove ljubljene hčerke. Zapomnili si bodo, kdaj so se hoteli odkrižati lovca na medvede!

Vendar ni šlo vse po načrtu. Največjo napako je zagrešil, ki je pozabil, koliko let šteje njegova žrtev. Spominjal se je majhne deklice, o kateri je zbiral podatke, da bi mogel preko nje priti do njenega očeta, če bi potreba tako nanesla. Sedaj ta deklica ni bila več majhna in nebogljena. Sedaj je bila stara dvajset let. In bila je prava lepotica. Očitno so bili njegovi podatki zastareli.

Pobil je njene varnostnike. Same gorile. Njo je strah tako ohromil, da se je predala skoraj brez odpora. Na splošno pa kloroform hitro deluje.

Sedaj je ležala na zadnjem sedežu avtomobila, pokrita s suknjičem, kakor da bi spala. V resnici pa je bila omamljena s kloroformom. Lovec na medvede je upal, da mu ne bo pobruhala prevlek sedežev, kajti avto je bil še čisto nov. In ljudje tako radi bruhajo zaradi kloroforma. No ja, mogoče pa bo imel srečo. Najvažnejše pa je, da jo sedaj pobriše čim dlje in se skrije. Skrivališče je pripravil že pred ugrabitvijo in nadejal se je, da ga tam nikoli ne najdejo, še posebej, ker mislijo, da je s svojo trdnjavo vred zapustil ta svet. Kdo naj bi sploh pomislil, da je ugrabitelj prav on?

Brez prestanka je vozil vso noč. To ga je spominjalo na mladostna leta, ko so se včasih s prijatelji vozili naokrog, in to kar tako, brez veze, samo da so se vozili in bili skupaj, da so lahko govorili… Ampak takrat je še imel prijatelje. Pozneje nikoli več. V njegovem življenju so obstajale samo tri vrste ljudi: delodajalci, pomagači in tisti tretji – žrtve.

Dekle na zadnjem sedežu je ostalo omamljeno, dokler nista prišla na cilj. Zadnji del poti jo je moral celo nesti, kajti njegovo skrivališče je bilo visoko v gorah. In omamljeno dekle je bilo zelo težko breme. Komaj je zmogel ta vzpon. Staraš se, staraš, je žalostno pomislil. V mladih letih ti nobena teža ni bila prehuda, ampak sedaj! Kje so časi, ko si kakor igračo nesel težak lovski plen po vseh mogočih brezpotjih gora svoje rodne domovine! Ko si na lovu igraje zmogel vsak še tako strm vzpon, vsak še tako težaven spust. Sedaj pa ne zmoreš več veliko, kajne, starina? Eno samo dekle in lepa pot, sicer res nekoliko strma, pa te že popolnoma zdela…

Ko sta prispela v kočo, je najprej poskrbel za svojo talko, nato pa je še sebe spravil k počitku. Za njim so bile naporne priprave na ugrabitev, izvršitev dejanja, potem večdnevna vožnja, kjer je moral skrivati dekle, nazadnje pa še ubijajoči vzpon. Padel je na pograd in nemudoma zaspal.

**********

Nikakor je ni mogel začeti rezati.

V koči sta živela že štirinajst dni, in on je postajal vedno bolj čuden. Z njim se je dogajalo nekaj, česar še ni izkusil. Ko se je v koči prvič prebudila, ji je nameraval povedati, z zlobnim zadovoljstvom, kakšni so njegovi nameni z njo. Hotel ji je razložiti, da nima osebno čisto nič proti njej, vendar jo potrebuje, potrebuje koščke njenega telesa, da stre njenega očeta, ampak v tem ni nič osebnega, res ne! Toda ko jo je zagledal, mu je beseda zastala v grlu. Izreči mu je uspelo le to, da jo je ugrabil (kar je verjetno že sama opazila), da ne more pobegniti, in da lahko drugače počne, kar hoče, samo od koče se ne sme oddaljiti. Šele pozneje se je zavedel, da nekaj ni bilo prav. Saj se bo dekletu zdelo, da je tukaj na brezplačnih počitnicah! Toda vsakič, ko jo je hotel prestrašiti ali celo raniti, se je nekaj v njem zganilo, in vse njegove zle misli in namere so izpuhtele kakor rosa s cvetnih listov, ko posije poletno sonce. Navadno se je končalo tako, da jo je vprašal, kaj hoče za kosilo. Prav klavrn način obnašanja za nekoga, ki naj bi bil najučinkovitejši ubijalec na svetu. In šele po dveh tednih se je zavedel, zakaj se mu vse to dogaja. Zaljubil se je.

Zaljubil se je. Zaljubil kakor šolar. Zakaj? Mogoče ga je spominjala na kakšno dekle njegove mladosti? Kdo ve! Bilo jih je toliko, toliko tistih, ki niso pomenile nič drugega kot samo kratko igro, epizodo, in bile so redke tiste, ki jih je resnično ljubil. Bile so redke, a vendarle so bile. Pravzaprav je bila. In prav ona je povzročila njegov propad, ona je uničila njegovo zaupanje v ženske. Zakaj? Ker je ljubil premočno. In kdor ljubi premočno, je kaznovan.

Kako naj jo sedaj ubije? Kako naj izpolni svoje maščevanje, ko pa jo tako ljubi? Kako naj uniči to telo, ki ga tako privlači? Naenkrat se je zavedel, da nima nobene želje več po maščevanju. Sedaj je hotel le še svojo svobodo. Niti zaljubljenost ni zmogla pogasiti njegove silne želje po svobodi, po neodvisnosti, po tistem edinem, za kar se je še hotel boriti. In nenadoma je spoznal, da jo mora izpustiti, on sam pa mora pobegniti, izginiti v svetu, sam, a svoboden. Zavedal se je, da ne more oditi z njim, da ga ne ljubi, še zdaleč ne, vedel je, da ga sovraži, ker jo je ugrabil, ji odvzel prostost, ker je pobil njene varnostnike, od katerih je bil eden prav lep mladenič in za katerega je lovec na medvede vedel, da ona ni ravno ravnodušna do njega. In tudi če bi ga ljubila in ga hotela spremljati, vedel je, da to ne bi šlo. Bil je star, zelo star, po duši še bolj kot po telesu, dosti prestar zanjo. In za tako dekle življenje na begu ne bi bilo prijetno. Kajti čakal ga je le še beg…

In takrat je prvič spregovorila z njim. Odkar sta prišla v kočo, je vztrajno molčala. Na ves njegov trud se je odzivala le s premikanjem glave. Po štirinajstih dneh pa je strah očitno premagal njen ponos in njeno zadržanost, in vprašala ga je:

“Kaj boš storil z mano?”

Lovec na medvede je bil v zadregi. Bilo bi v skladu z njegovim prvotnim načrtom, če bi sedaj  dejal:

“Živo te bom razrezal in te, kos za kosom, še svežo poslal tvojemu očetu, obdržal pa bom tvoje uho in si iz njega naredil obesek za ključe!”

Toda tega ni mogel več reči, zato je samo zamrmral: “Nisem se še čisto odločil…” Sram ga je bilo, včasih bi vsaj lahko ledeno hladno zabrusil: “Boš že izvedela, ko pride čas!”  Zato jo je raje hitro vprašal, kaj hoče za večerjo. Izbrala je meso na žaru.

Od nekdaj je bil ponosen na svojo sposobnost pečenja mesa na žaru. To se pravi, takrat, ko je še zmogel biti ponosen na katero od svojih lastnosti, ko se še ni preziral iz dna lastne umazane duše. Zares je sovražil samega sebe, vendar je bil tako pošten, da si je to vsaj priznal. Spominjal se je najstniških let, ko je prvič pekel na žaru svinjske kotlete, kose piščanca, pljučno pečenko… Ko so tudi ženske še jedle meso… Vse je obilno zalival s pivom, in kljub budnemu očesu babice je kar precej zlatorumene pijače končalo v njegovem želodcu namesto v žerjavici. Kadeči se vonj oglja, vonj mesa, ki spreminja barvo, vonj hmelja – vse skupaj ga je potegnilo v čas, ko še ni vedel, kako se usoda s človekom poigra in mu uniči sanje. Vendar se je sedaj nečesa zavedal: usoda ne stori ničesar proti tvoji volji.

Sklenil je, da se bo nocoj še posebej potrudil. Zanjo. Pred kočo je zakuril ogenj, da pripravi dovolj žerjavice za peko. Meso je začinil na svoj lastni način. Ob ogenj je postavil dve leseni kladi, za sedenje in za mizico. Ponovno se je počutil zelo mladega, spet je čutil v sebi tisti žar mladosti, spominjal se je, kako je kot mlad fant lovil punce na svoj slavni romantični večer v dvoje. Nobeno dekle se ni moglo upreti okusu njegovega mesa.

Romantika… Tolikokrat zlorabljena in popljuvana beseda, vendar vedno na jeziku vseh, ki niso hoteli izpasti grobi in nevzgojeni z bolj odkritim povabilom k seksu. Ne, najprej govoriš o zvezdah, šumenju morskih valov in o vonju borovcev, o prasketanju ognja, včasih to celo doživiš, nato pa hop med rjuhe. Saj ne, da se s tem ne bi strinjal, vendar lovec na medvede ni maral slepomišenja okoli teh stvari. Všeč mu je bilo, da se je vsakdo zavedal in priznaval, kaj je namen te “romantike”. Tudi dekleta, ki so jedla njegovo meso. Ni jih bilo ravno malo. Toda potem so vedno odšle, se izgubile, izginile iz njegovega življenja. Tega je že dolgo, Koliko? Trideset, štirideset let? Ni se mogel natančno spomniti. Vedel je le, da je že star, zelo star, vendar še ne tak, da bi ga z lahkoto vrgel proč. Še vedno je imel svoj šarm, ki pa je v vseh krutih letih ležal pozabljen nekje na dnu srca. In sedaj, na stara leta, ga je privlekel iz pozabljene ropotarnice, obrisal prah z njega in ga skušal uporabiti na tej mladenki, ki bi jo moral pravzaprav ubiti. Ni kaj, čudna so pota gospodova, vendar še zdaleč ne tako čudna, kakor so čudna pota navadnih ljudi.

Tedaj je stopila iz koče. Obsijana od mesečine in mehke svetlobe ognja je izgledala tako neresnična, kakor gozdna vila, ki si je za šalo nadela odrezane kavbojke in belo svileno srajco. On sam je kupil te stvari zanjo, ko je pripravljal ugrabitev, vendar si še zdaleč ni predstavljal, kako čarobno bo ta oprava delovala v taki noči.

Lasje so padali prosto, skoraj do pasu. Rjavordečih pramenov ni omejevala nobena sponka, ni jih vezal noben trak, prosto so padali in rahlo valovili ob njenem telesu. Globoke rjave oči so pod dolgimi trepalnicami skrivnostno odsevale mesečino. Njene ustne, nenašminkane, so bile rahlo razprte, da si lahko zaznal dve vrsti čudovitih bisernobelih zobkov. In vrat, lepo raščen, se je izgubljal v ovratniku srajce, ki je ravno prav poudarjala pravilne oblike njenih prsi, okroglih, pokončnih, čvrstih. In njeni boki, ne preširoki, njen pas, ne preozek, vse je bilo povezano v idealno celoto, ki so jo še dopolnjevale prečudovito lepe noge. Na njej ni bilo nelepega mesta. Vila. In to vilo je hotel, je moral ubiti…

Zatisnil je oči, da ga niso oblile pekoče solze, hkrati pa je preklinjal zlo usodo. Kako ji je uspelo, komaj odraslemu otroku, vzbuditi v njem to neskončno slabost, to željo po njej? Kako ji je uspelo ganiti to kamniti srce, ki ni potočilo solze že celo večnost? Saj sploh ni imel srca! Ko je začel ubijati, ga je iztrgal z lastnimi rokami, nato pa na njegovo mesto namestil kamen s krvavo roko. In sedaj ta kamen joče…

Obrnil se je proč. Počasi je spoznaval, zakaj ga tako neustavljivo privlači. Imela je svoj čar, tega se je zavedal. Toda glavni vzrok, zakaj ga je tako očarala, je tičal v tem, da je bila tako zelo podobna nekemu drugemu dekletu, tistemu dekletu, ki je povzročilo njegov propad. Kje so že leta, ko je pokopal, ko je preganjal vsako misel nanjo, nanjo, ki jo je resnično ljubil. Pred očmi je še imel njen poln, prelep obraz, v ušesih mu je zvenel njen glas, ki ga je klical, na svojem telesu je še čutil moč njenih objemov in mesta njenih vročih poljubov, in bilo mu je, da bi zajokal. Zajokal kot otrok, kajti sam je bil kriv, da jo je izgubil. Sam ni imel upanja v življenje, in zato je kaznovan, zato je preklet. Preklet za vekomaj.

Prišla je in prisedla k ognju. Vsakič, ko se je obrnil proti njej, je moral skriti oči, kajti ni zmogel pogleda njenih rjavih draguljev. Tako sta molče jedla. Tiho je zasajala svoje bele zobe v nežno meso, oči pa so ji begale proti njemu. On pa je globoko premišljeval, premišljeval o sebi, o svoji preteklosti, o svoji prihodnosti.

Uspelo mu je, da si je priznal, da je zaljubljen vanjo. Dobro. Vse lepo in prav, razen tega, da se hoče maščevati njenemu očetu. Ampak ker jo ljubi, se pač ne more maščevati. Torej maščevanje odpade.

Sedaj pa nastane problem, kam naj z njo. Če jo spusti, bo kmalu pripeljala sledne pse na njegovo svežo sled. Tega ni hotel. Vedel je, da njen oče ne bo pozabil tega, kar mu je skušal prizadejati, in da ne bo imel pomislekov glede maščevanja, kot jih ima sedaj on. Torej bo moral bežati. Njo pa bo spustil.

Težko pa bo narediti si prihodnost. Ja, prihodnost. Včasih je mislil, da nam je prihodnost zagotovljena. Včasih. Z grenkobo v duši se je spominjal tistih časov. Takrat njegova čustva še niso bila tako mrtva, takrat je še verjel v življenje. Bil je mlad, lep, svoboden, imel je vse, kar je potreboval, in še več. Bil je priljubljen in bil uspešen. Da, ko je bil mlad, je bil najboljši. Zmogel je uresničiti vse, kar si je zadal v življenju. Imel je mnogo prijateljev. Da, prijatelji. Skupaj s prijatelji je takrat resnično užival življenje. Ves svet je bil njihov in oni so pripadali vsemu svetu. Noči so bile polne njihovih pesmi, ceste polne njihovih avtov, srca polna sreče in zaupanja. In navkljub vsej slavi in uspešnosti on ni mogel biti srečen. Čeprav je živel s prijatelji, so se njegove misli in dejanja odvijali na višji, kompleksnejši ravni. Težko mu je bilo zaradi tega, kajti ljudje so ga včasih gledali nekoliko postrani, in to predvsem ženske. Zdel se jim je čuden, ker ga niso razumele, in zato so ga zapuščale. In vsaka je, ko je odšla, odnesla košček njegovega srca s seboj. In tako mu ni ostalo ničesar več. Na visokem nivoju, kjer je plaval, je ostal sam. Še zadnje dekle bi odšlo in odneslo s seboj še zadnji košček človeka v njem. In ko srca ne bi bilo več, bi ostali le možgani, in v možganih misel na maščevanje, na maščevanje nad tistimi povprečneži, ki so mu kradli dekleta, ki so mu kradli čustva, ki so povzročili, da je ostal sam. To je hotel preprečiti. In zato je izginil.

Dolgo časa se je skrival kakor preganjana zver. Takrat je utopil vse svoje sanje. Sedaj se je spominjal, da si je želel le majhne hišice ob morju, jadrnice, avtomobila in vinograd. Smučanja pozimi. Tako preprostih želja ni mogel uresničiti, ker je nekje storil napako, da je zaplaval na tisti višji nivo, in ljudje ga niso mogli več razumeti. In zaradi te napake je trpel vse življenje.

Ko so ga našli, so ga znali hitro izrabiti. Izkoristili so njegovo strelsko znanje, sposobnost organizacije in pomanjkanje čustev. Iz njega so ustvarili morilski stroj. Ustvarili so lovca na medvede.

In takšen človek naj ima prihodnost! Trpek smeh mu je krivil ustnice. No, vsaj poskušal bo. Denarja ima dovolj. Zabrisal bo sledi za seboj in se odpravil na jug, v tople kraje, mogoče v Provanso. Provanso je imel od nekdaj najraje. Spominjala ga je na tiste srečne mladostne dni, ko se je s prijatelji potepal po njenih gričih in še verjel v lepoto življenja. Tam si bo postavil hišico, kupil vinograd, jadrnico, avto, in živel kot običajen upokojen uradnik. To bo storil. In mogoče mu bo sreča vsaj še enkrat naklonjena, mogoče še ni prepozno zanj, da postane ponovno boljši človek, da sploh postane človek. Njo pa bo izpustil.

Odšla je naslednje jutro. Brez slovesa. Vedel je, da ima njegov sovražnik sedaj nekoga, ki ga lahko prepozna, vendar ni mogel storiti ničesar. Ni je mogel ubiti, ker jo je ljubil. Upal je, da ga ne bo izdala, da mu bo dala dovolj časa, da pobegne. Prvič po dolgem času je zopet prepustil svoje dejanje upanju.

Gledal jo je, kako je odhajala, kakor jih je odhajalo že mnogo. Nobena se ni več vrnila, tudi ona se ne bo. In navkljub olajšanju in veselju, da je živa in da hiti varnosti v objem, je občutil grenkobo, ker ga zapušča. Zbogom, zadnja ljubezen moža s kamnitim srcem…

**********

Toda vrnila se je.

A ne sama. Z njo je bilo šest mož. Ubijalcev. Opazil jih je, ko so bili še nizko spodaj v dolini. Vedel je, da mora hitro bežati. Pograbil je nahrbtnik in puško ter se podal na pot proti svobodi. Saj je samo svoboda vredna človekovih upov, moči, pričakovanj, odrekanj. Samo svoboda. To svobodo je hotel doseči. In za seboj izbrisati vse sledi.

Tekel je hitro. Vedel je, da mora pravočasno postaviti zasedo. Tekel je skozi gozd, veje so ga bičale po obrazu, kri mu je silno plala po žilah, vendar ni odnehal, ni zmanjšal hitrosti. Zavedal se je, da je od tega teka močno odvisno njegovo življenje, njegova svoboda. Težki čevlji so mleli vejice, storžke, iglice, koraki so karseda neslišno hiteli po mehkih gozdnih tleh. V teku je pripravljal puško. Zadnja zvesta prijateljica, ki mu je preostala, ki ga ne bo nikoli zapustila. Edina ženska, ki ji je lahko zaupal. Hkrati pa ga je grabil srd. Lahko bi bil vedel, da ga bo izdala, lahko bi to preprečil, vendar je ravnal neumno, otročje, kot nekdo, ki nima možganov. Zaslepila ga je brezupna zaljubljenost, neka nenavadna, zanj in za njegova leta povsem neprimerna strast, ki ji je podlegel in zato pustil življenje nekomu, ki ga lahko izda. Ni si tajil, da je v svojem kamnitem srcu gojil upanje, da ga ne bo izdala, ona, edina izmed vseh žensk, ki ni do njega čutila ničesar, ki bi se hotela, kar je popolnoma razumljivo vsakemu normalnemu človeku, za vsako ceno maščevati! Ona da bi ga pustila ubežati? Zakaj se je prepustil goljufivemu upanju, ki ga bo moral plačati z nečim tako dragocenim, kot je njeno življenje?

Iznenada je bilo gozda konec. Prispel je.

Ležal je na ploski skali in gledal, kako so se mu približevali. Šest mož, ena ženska, ona. Pot jih je vodila dvesto metrov proč od njega. Pripravil je puško. Vedel je, da bo moral streljati hitro, če noče, da se razbežijo in poskrijejo med skalami. Na njegovo srečo je pot tekla po goli pustinji brez pravih zaklonov. In tedaj je napočil čas.

Šest velikih, brutalnih moških, in ona, edina ženska med njimi, tako krhka, in vendarle jih je ona vodila po poti v goro.

Prislonil je puško k licu, poiskal postave v vizirju. Fini nitni križ se je pomikal po telesih, dokler ni trdno sedel na glavo prvega moža. Rahlo je pritisnil na petelina.

Preostali možje so bili presenečeni. Spet je jeknila puška. Drugi. Spet pok. Tretji. Možje so začeli bežati. Četrti. Kmalu zatem peti. Na koncu je klecnil še šesti.

Ostala je le ona. Sama v sončni svetlobi, osamljena, nemočna, a vendar edina, ki bi ga lahko prepoznala, odkrila, izdala. Vedel je, da nima izbire. Bilo pa je tako težko! Ljubil jo je. Predstavljal si jo je, kako njeni lasje plapolajo v vetru, njene oči odsevajo skrivnostno mesečino, njene roke božajo njegovo telo, njeno pa medtem trepeče v ekstazi… Toda bila je sovražnik, sama si je izbrala to usodo, ko se je vrnila nazaj na goro. Obrisal si je solzo, ponovno prislonil puško k licu. Ni več slišala strela…

Padla je počasi, kakor pade veličastno drevo. Tiho, brez stoka, se je nagnila in legla na zemljo. Njena glava je nežno padla ob mahovito podlago. Lasje so se razsuli po tleh, mednje so se pomešali ostanki suhih trav, zamazala jih je rdečkasta prst. Iz rane tik nad srcem ji je odtekala živordeča kri, tekla je po kamenju in mu dajala novo barvo. Njene rjave oči so izgubile lesk, prazno so zrle v svet, ki ga je tako samovoljno zapustila. Ni lahko maščevati se lovcu na medvede. In ko je stal ob njej, ga je, prvič v življenju, ob pogledu na svojo žrtev obdala žalost. Sklonil se je, ji zatisnil oči in ji pritisnil poljub na ustnice. In ko je vstal, je njena glava omahnila in iz kotička usten je pritekla kri…

Od takrat ni za lovcem na medvede nobenega sledu več.

**********

Ko sem pred leti hodil po Provansi, sem spoznal starega moža, ki je živel v majhni hišici, stisnjeni med morje in vinograd. Imel je lepo jadrnico in dober avto. Na prvi pogled je spominjal na upokojenega bančnega uslužbenca, ki preživlja jesen življenja v paradižu Provanse. Rad sem ga imel, skupaj sva hodila lovit ribe, skupaj sva pila vino iz njegove kleti, in pripovedoval mi je mnogo zgodb neznanega izvora…

“Fant, naj ti povem čudno zgodbo, ki se je pripetila nekemu mojemu prijatelju na začetku študentskih let. O tem je tekla kar vroča debata, češ, je to plod naključja ali usode. Zgodilo se je, da je obstajala skupina dobrih prijateljev. In ti prijatelji so se odločili, da pojdejo za nekaj dni v neko bolj oddaljeno mesto, zabavat se v hišo staršev enega izmed njih, ko pojdejo starši na morje. Toda načrt jim ni uspel, ker so starši, zaradi službenih obveznosti, morali ostati doma. Tako je ta fant, ker ni hotel počitnic zapraviti pod domačo streho, odšel še z enim kolegom na morje. Imela sta avto, šotor in jadrnico. Naključje je hotelo, da se registrski številki avtomobila in prikolice, na kateri je bila jadrnica, nista ujemali, ker je bila prikolica precej starejša od avtomobila. Zavoljo tega so ju na mejnem prehodu s sosednjo državo zavrnili in morala sta se zadovoljiti z domačo obalo. Iskala sta dober kamp, tak, ki bi imel rampo, da lahko spustiš jadrnico v morje. In naključje je hotelo, da sta po celodnevnem iskanju v moreči poletni vročini pristala v istem kampu kot sošolci tega kolega, ki so proslavljali zaključek gimnazije. Vsi so bili bolj ali manj pijani, razen dveh deklet. Moj prijatelj se je ravno začasno odvadjal alkohola, njegov kolega pa je bil itak goreč nealkoholik. In tako se je zgodilo, da so trezni ljudje pristali skupaj in se skupaj zabavali. Kemija pa je napravila, da se je moj prijatelj zatreskal v eno od obeh deklet. Nekako mu je uspelo, da jo je po dveh mesecih pripravil do tega, da je začela z njim hoditi. Osebno mislim, da sta se imela precej rada. Vsaj od začetka.

Ta moj prijatelj pa je imel v svojem domačem kraju še enega zelo dobrega prijatelja (vedno se je izogibal temu, da bi prijatelje delil na najboljše in na ostale). In drugo dekle z morja, najboljša prijateljica novopečenega dekleta mojega prijatelja, je po nekaj mesecih začela hoditi s tem prijateljem mojega prijatelja. Res jih je povezalo naključje ali pa usoda, kaj jaz vem, saj nisem vseved. Ti zvezi sta se ustvarili iz tolikih nepričakovanih situacij, tolikih naključij, če smem tako reči, da je resnično obstajalo upanje, da se bosta obdržali…”

Gledal me je, kako sem zamišljeno gledal v tla. “Upam, da si me razumel. Vsaj približno,” je dejal. “Ni lahko razlagati takih zgodb, in samo upam lahko, da si razvozlal to kolobocijo prijateljic, prijateljev in kolegov. Imena sem že pozabil, na žalost. Zgodba je res zanimiva! Pomisli, koliko faktorjev bi lahko spremenilo potek dogajanja! Lahko starši ne bi ostali doma. Lahko bi jadrnica ostala doma. Lahko bi moj prijatelj vzel s seboja kakega drugega kolega, in tako ne bi bil predstavljen dekletoma. Lahko bi nepazljiv uradnik na meji samo zamahnil z roko…”

Radovednost mi ni dala miru in sem ga prekinil: “Kako se je zgodba odvijala naprej?”

Skrivnosten je bil starčev nasmeh, neka čudna žalost se je zrcalila v njem, ko je dejal:

“Oh mladina, mladina, zakaj vedno sprašuješ po koncih? Zakaj ne moreš pustiti zgodbe pri miru tam, ko je še lepa in polna upanja? Toda, ker že hočeš vedeti, ti bom povedal.

Ni minilo dolgo od prvega srečanja na morju, ko je ta moj prijatelj, nihče ne ve zakaj, ali je bila nesreča ali namerno dejanje, z avtom oplazil rob ceste, da ga je vrglo v nasproti vozečo cisterno. Hitrost je bila ogromna in cisterna je bila polna. Od daleč je izgledalo kakor utrinek, silen blisk svetlobe, ognja, vročine, nato pa je vse potihnilo. Ostali so samo zobje. Majhni beli drobci, ne celi zobje.”

Resnično mi je bilo žal, da sem spraševal po koncu. Drugače bi v sebi ohranil zgodbo o neki ljubezni, ki je popolnoma slučajno vzklila in obrodila bogate sadove. Toda nekaj mi ni dalo miru in vrtal sem še naprej: “Zakaj nekateri mislijo, da je bilo namerno dejanje?”

Nasmeh je bil še skrivnostnejši kot prej: “Človek je čudno bitje, fant, zapomni si to. Ta moj prijatelj, ti je bil pravzaprav zelo podoben, celo po zunanjosti. Bil je lep fant, iz premožne družine, uspešen v šoli in drugače. In ko je spoznal to dekle, je bil tako srečen, da je živel kot v nebesih. Toda študij, ki ga je izbral, je moril njegovega duha. Prvič v življenju mu je grozil polom. Ne morem sicer trditi, da bi gotovo propadel, vendar si je on to vbil v glavo in ni hotel poslušati nikogar več. Toda propada se je bal, kajti okusil je srečo, resnično je užival. In vedel je, da bi propad pomenil odtujitev od družine, poslabšanje gmotnih razmer in mogoče celo izgubo nje, ki jo je imel resnično rad, kot nikoli nobene. Tega še posebej ne bi mogel prenesti. Zato je razmišljal in ugotovil, da bi bilo bolje oditi sedaj, ko ga imajo vsi še radi, ko ni še nikogar razočaral, ko se ga bodo spominjali z ljubeznijo v srcu, ugotovil je, da je bolje, da on zapusti njih, kot pa da oni zapuste njega. Večkrat je tudi razmišljal, kako malo, kako majhen premik volana je potreben, pa bi bil rešen. Mislil je, da bo s tem konec vseh težav. Vem, meni je povedal, da ga najbolj teži misel, da bi ga ona lahko zapustila, kot so to storile že mnoge. Preveč se je navezal nanjo, preveč jo je ljubil, hkrati pa ji ni zaupal. In to ga je privedlo na rob blaznosti. Samo tako si lahko razlagam njegovo željo po smrti. Ta razlaga je verjetno najboljša. Bi se pa lahko našla še kakšna…”

“Kaj je torej storil? Je namenoma treščil v cisterno? Ne bi bilo morda mogoče, da je po naključju doživel prometno nesrečo ravno v takem stanju, da je bila resnično samo navadna prometna nesreča, da sploh ni imel želje po smrti in je samo tako govoril?”

” Imel je dober avto, hiter avto, bil je najboljši voznik, kar sem jih poznal, cesta je bila suha, široka, ravna. Natanko je vedel, kaj počne.”

Starec je umolknil in se zazrl v plamene na svojem ognjišču. Jaz tudi nisem več drezal vanj. Sedaj sem razumel, zakaj je nekatere zgodbe bolje pustiti nedokončane.

Niso pa bile vse njegove zgodbe žalostne. Pripovedoval je tudi vesele dogodivščine iz mladosti, dostikrat povezane s prekomernim uživanjem alkohola. Govoril je o svoji klapi, kako so ga pili in žurali mnoge dolge noči. Njegova strast je bilo smučanje. Opoj belih strmin in gora ga je vedno prevzemal. “Bilo je kakor leteti s svojimi lastnimi močmi,” se je spominjal. Sedaj je bil že prestar, da bi smučal in hodil po gorah, vendar mu je morje dajalo uteho. Na svoji jadrnici je včasih odplul za cele tedne, križaril po morju in lovil ribe. Ničesar mu ni manjkalo. Trdil je, da je srečen. Vendar je iz njegovih ust, iz njegovih besed in dejanj sevala osamljenost, ki jo je dobro skrival, a popolnoma pokopati je le ni mogel.

Res niso bile vse njegove zgodbe žalostne. Ne. Bile so tudi bolj vesele, razigrane, pač iz časov, ko ga še niso trle skrbi, ko je življenje jemal kot nekaj lepega, dobrega, plemenitega. Žal so bile te zgodbe redke, največkrat povezane s spomini na morje, na gore, na njegovega dedka, včasih se je spomnil svojih bratov in sester, pa celo drugih sorodnikov. V njegovih besedah je bila tedaj zanj tako nenavadna nežnost, v očeh nekakšen zasanjan smehljaj, zastrt z vlažnimi trepalnicami obžalovanja. Sedaj, ko je bil že star, je ostal sam, osamljen, pozabljen. Toda le redkokdaj si v njem lahko občutil obžalovanje, da se njegovo življenje zaključuje na takšen način.

Tako je včasih, ko sva šla v zgodnjem jutru, ko se je na vzhodu ravno risal prvi svit, ko so se oglašale prve zgodnje ptice in ko škržati še niso začeli svoje vsakodnevne godbe, kdaj pa kdaj z jadrnico lovit ribe, pripovedoval svoje dogodivščine z morja. Vsakič me je prevzemal nenavaden čar, ko je starec z belimi lasmi govoril svojo zgodbo meni in morju, ki je v teh zgodnjih jutranjih urah še mirovalo. Nobena sapica ni zganila silnega vodovja, ležalo je gladko kakor zrcalo in vpijalo besede, ki so prihajale preko suhih starčevih ustnic. In morje je slišalo zgodbe o mladem fantu, ki je imel rad njegove valove, njegove vetrove, otoke, obale, ptice, njegove globine. Kako je ta fant, če se je le dalo, dan za dnem svojih prekratkih počitnic ob morju jadral med obalnimi otoki s svojo štirimetrsko jadrnico, nastavljal svojo kožo soncu in užival, ko je kljun jadrnice gladko rezal valove, da je za seboj puščala globoko belo brazdo. Užival je, ko so bila jadra lepo napeta, vrvi pripravljene na vsak premik, krmilo trdno v rokah veščega jadralca. Vendar ni bilo vedno tako. In o tem je povedal zgodbico…

“Prvič po nekaj letih premora sem se odpravil z jadrnico na morje. Po več sto kilometrov dolgi poti sva s prijateljem le prispela na obalo. Bil je strašno vroč dan, taka vročina je vladala, da celo črički niso godli. No ja, po več urah tavanja po obali sva končno našla kamp, ki je premogel tudi rampo, da sva lahko spustila jadrnico v morje. Po nekaj urah dela je bil najin šotor postavljen, prtljaga na varnem, kitari uglašeni in bil je čas, da pripraviva še jadrnico. Naj ti povem, fant, da ta moj prijatelj ni bil ravno prevnet ljubitelj plovil take sorte, kakor je bila moja jadrnica. Občudoval je motorne jahte, gliserje, večji motor – tem bolje. Toda to ni bil edini problem, ki se je pojavil. Dosti resnejša je bila težava, da je jadrnici, ki je več let samevala, manjkalo mnogo kosov opreme, na primer vrvi, vijakov, prižem in podobne šare. Tako je bilo treba pač improvizirati. Po nekaj težkih trenutkih je bila jadrnica le pripravljena. Naslednje jutro sva odrinila na poskusno vožnjo. Kar pogumno sva jo ubrala na odprto morje. Prijatelj je ležal udobno zleknjen na premcu in zgledalo je, da kar precej uživa. Jaz sem krmaril, on pa užival, in nisem imel srca, da bi njegovo uživanje pretrgal s svojimi problemi. Pravzaprav najinimi problemi. Sicer ne vem zakaj, ampak krmilo preprosto ni ubogalo. Jadrnica je plula povsem po svoji volji. Tudi se ne spomnim več, kako mi jo je uspelo obrniti, da sva srečno pristala po nekaj uricah plovbe. Moj prijatelj ni nikoli zvedel, kaj naju je pestilo. Lahko bi naju preprosto odneslo na odprto morje, kjer bi lahko štopala kakšen tanker. Nisem mu mogel pokvariti idilike plovbe. Toda kljub temu, da sem mu težave prikril, ni maral moje jadrnice. Mogoče je pa slutil, da nekaj ne štima…”

In starec se je smehljal, ko je vrgel trnek z vabo v morje ter čakal, da riba prime, da jo bo lahko zvlekel na krov. Ribolov je lepa stvar, nekatere ljudi lahko resnično privlači in zasvoji. Tudi sam sem bil nekoč na počitnicah s starši in njihovimi prijatelji, ki so imeli sina, nekaj let mlajšega od mene. Ko sem ga uvedel v skrivnosti in umetnosti ribolova, me je vsako jutro zbujal ob petih, da sva šla na pomol lovit ribe, ali pa sva šla z jadrnico na sredo zaliva, kjer so bolje prijemale. Verjamete mi lahko, da sem se hotel kdaj zjutraj tudi naspati, pa mi to nikoli ni uspelo zaradi nadebudnega ribiča. Včasih so me obhajali prav morilski nagoni…

Ponavadi sva imela ujetih kar precej rib, ko se je sonce prikazalo nad morjem. Tedaj je starec vstal, si umil roke in pozdravil žarečo kroglo, ki s svojo toploto ogreva zemljo in budi življenje. Kako mogočen se mi je zdel v tistih trenutkih, kakor skala, ki je ne more nič zdrobiti in nespremenjena vsako jutro pozdravlja prve sončne žarke z nasmehom in joče za zadnjo svetlobo, ko dan konča svojo pot in se sončna obla zopet pogrezne v svoje spanje pod morsko gladino.

Skupaj s soncem se je navadno dvignil tudi veter, razoral je morsko gladino in nama hladil čela. Včasih sva razpela jadra in plula naokrog po ves dan, včasih sva se ustavila v kakem lepem zalivu, spekla ujete ribe in nato odplula naprej. Šele pod noč sva se vračala domov, kjer sva pila njegovo vino in modrovala. Najina jadrnica je bila hitrejša od ptic in delfinov, ki so naju včasih spremljali na poti. Plula je nagnjeno, veter, dobri, zvesti sredozemski veter je polnil njena jadra, da je letela hitro kakor misel. Bela pena se je vlekla za nama, gladko sva rezala valove. Daleč za ladjico se je šele celila brazda, ki sva jo zasekala v morje.

Ni pa posvetil vsega svojega življenja morju. Še zdaleč ne. Ljubil je gore, še bolj pa je ljubil gozdove, v katere so bila odeta pobočja njegovih gora. Poznal je sleherno žival, ki je živela v njih, sleherno drevo, ki jih je sestavljalo, sleherno rastlinico, ki jo je mati Narava ustvarila v svoji nezmotljivosti. Bil je lovec, ni se bal krvi, kože in trofeje so krasile njegovo bivališče. Ljubezen do orožja mu je bila v krvi, spoštoval ga je, negoval, pravzaprav ga je po svoje nekako ljubil, če lahko obstaja ljubezen med življenjem in nečim, kar je ustvarjeno, da življenja prekinja. Z veliko radostjo in ljubeznijo se je spominjal svojega dedka, ki je bil lovec. On ga je naučil vsega, kar je v življenju pomembno, kar mu je v življenju nekaj pomenilo, in vedno mu je bilo hudo, če se s svojim dedkom ni mogel popolnoma razumeti. Najlepše sta se imela, ko sta odšla za nekaj dni v gore, na lov. Zjutraj in zvečer sta lovila, podnevi pa počivala in jedla mastno, nezdravo hrano. Življenje je bilo primitivno, včasih precej naporno, a vendarle je vsakič pomenilo čudovit oddih, sprostitev, izdivjanje nagonov in telesa. Dedek ga je naučil umetnosti lova in kako ljubiti naravo. Naučil ga je, da lov ni samo šport in ubijanje, ni samo potešitev nagonov, pač pa tudi iskanje lepega, iskanje globokega, pristnega stika z naravo. Nikoli ne utrgaš cveta brez bolečine v srcu, brez globokega spoštovanja, ker se moraš zavedati, da bo to cvet plačal s smrtjo. In enako je z divjadjo. Toda smrt je itak samo vprašanje časa.

“Bil je pozen oktober, sneg je že pobelil gore, ko sva z dedkom lovila gamse. Hoja po pomrznjenih poteh je bila težavna, nevarna. Toda lov na gamse ima v sebi toliko čarobnosti…”

To zgodbo je pripovedoval starec nekega večera, ko je čistil svoje orožje. Z veliko ljubeznijo je držal v rokah stari Mauser 98, 8x57JS, že ves oguljen od premnogih let uporabe.

“To je najljubša puška mojega dedka,” mi je zaupal. “Starejša je kot jaz, vendar še vedno dovolj dobra. Vedno je moj ded streljal gamse s to puško, zelo poredkoma s katero drugo. Tudi tisti dan jo je nosil na rami. Pot je bila zelo zahtevna. Poleti hodiš po tistih krajih z rokami v žepih, pozimi pa so poti precej nevarne. In zima je bila tisto leto precej zgodnja. Snega je zapadlo kar precej, in veter je ponekod naredil globoke zamete. Tistega dne sva bila na nogah že od ranega jutra, a nisva videla niti dlake. Mrzel veter naju je rezal do kosti, in v vetru je upanja na dober lov bolj malo, vendar nisva odnehala. Gnalo naju je tisto tolikokrat goljufivo upanje, da bo vendarle nekje nekaj, kar naju bo poplačalo za trud. Še čez tisti greben pogledava, mogoče bo tam kaj… Tam zadaj je zasneženo melišče, kjer se gamsi radi zadržujejo, mogoče bo tam več sreče… In tako pač hodiš, dokler se ne naveličaš in je že konec dneva, ali pa dokler ne zmrzneš. In včasih imaš lahko resnično srečo.

Tako je pred nama vzniknil majhen tropič gamsov. V trenutku sva bila na tleh, krita za neko skalo. Čez nekaj sekund je bila puška pripravljena. Skozi daljnogled sem motril živali. Razen ene koze ni bilo nič primernega, pa še ta je bila bolj kilava. Dedek je vprašal:

“A naj jo?”

Odkimal sem, češ da ima premajhne roglje. Ni se splačalo ves dan preganjati po hribih za tak ništrc.

Toda ded se ni dal:

“Saj ji gledajo precej čez ušesa!”

“Ja, ker ima majhna ušesa!”

S tem je bila stvar zaključena. Lovska mrzlica je popustila in mirno sva opazovala tropič, ki se je počasi oddaljeval in kmalu izginil za grebenom. Začela sva malicati in se kar glasno pogovarjati o vsakdanjih rečeh. Oba sva bila prepričana, da je lova za tisti dan konec. Nenadoma naju zmoti pisk.

“Gams!”

Kar poleglo naju je v sneg. Roke so trudoma izkopale daljnogled izpod telesa in ga usmerile v pobočje, od koder je priletel glas. Mrzlično so ga preiskovale. Iznenada roke obstoje. V vidnem polju daljnogleda se pojavi mogočna črna žival. Zimski veter ji mrši gosti kožuh, ki jo varuje tudi pred najhujšim mrazom. Mogočno in prezirljivo stoji gams, zroč v svet pod seboj, komaj dobrih sto metrov oddaljen od naju. Mogočno glavo krasijo edinstveni roglji, kakršni so le redkokdaj uspeli zrasti kakemu gamsu. Vidi se, da je že star. Dlaka ni več čisto črna, kot bi morala biti, vrat ne več tako močan. In vendar je žival še vedno tako polna silne življenjske moči.

Tiho prikimam dedku. Daljnogled zamenja puška. Vendar lovska mrzlica ne dovoli krogli iz cevi. Le-ta pleše, noče se umiriti, noče dopustiti strela. Merilni križ pleše po črni postavi, ne more se ustaliti za plečem, kamor naj krogla pritisne svoj poljub smrti. Čas beži z nezaslišano hitrostjo. In vendar je treba pritisniti, gams ni tarča, ki ne uide. Še zadnji globok vdih, roka stisne puško, silen napor volje in prst se počasi ukrivi. Pok, sunek puške v ramo, krogla je našla cilj. Vendar gams ne pade. Divja po belem snegu v zavetje skal. Puška mu sledi. Še en strel. Kaplje krvi na snegu. Tretji strel mu za vselej vzame veselje do bega.

Molče stojita lovca ob mrtvem gamsu. S krvjo iz smrtne rane pobarvam ruševo vejico in jo zataknem za klobuk. Drugo vejico dobi gams, za zadnji grižljaj. Klobuk podam svojemu dedku, stisnem mu roko:

“Lovski blagor!”

Molče se mi zahvali. Na trenutke se mi zazdi, da joče. Je že tako. Nobenega cveta ne utrgaš brez bolečine v srcu…”

Zdelo se mi je, da starec ve tako mnogo stvari. Skoraj ni bilo situacije, v kateri mi ni znal dati pametnega sveta. In vedel je toliko povedati o ljudeh, o življenju, o ženskah.

“Ne zaupaj ženski, fant moj. Če si pametnejši od nje, te bo zapustila, če pa je pametnejša ona, te bo zasužnjila.”

Ugovarjal sem mu, trdeč, da poznam mnogo žensk, ki niso take, ki so sposobne ljubiti, če moški vrača ljubezen. A on se je le smehljal, misleč:

“Boš že spoznal ta svet, fant moj. Tudi jaz sem verjel vanj, ko sem bil star toliko kot ti…”

V svojih študentskih letih sem bil prepričan, da poznam odgovore na vsa vprašanja, bil sem zaverovan vase kakor vsaka mlada kri. Verjel sem v življenje, ljubil sem ga, in življenje mi je to ljubezen vračalo. Nisem se mogel pritoževati ne nad sabo ne nad svetom okoli mene, zato sem stežka zaupal besedam modrega starca iz sončne Provanse. Zakaj bi mu verjel, ko pa mi je življenje dokazovalo ravno nasprotno? Bil sem mlad, zdrav, imel sem dovolj denarja za svoje potrebe, lepo punco, star avto in sobico v Študentu. S faksom je bilo bolj tako, a kdo bi se sekiral zaradi takih malenkosti (z izjemo staršev in še posebej babice seveda)! Kako daleč od mojega razumevanja je bil tedaj njegov svet, svet laži, prevar, nezaupanja, svet, ki ga je poznal on! In vendar se mi je včasih v dušo priplazil dvom, ki je nažiral in moril mojega duha: kaj pa če je vse skupaj resnično, če se starec ne moti, če živim v svetu iluzij? Kdo mi lahko zagotovi, da ne ostanem kar naenkrat brez vsega, kar mi je drago, kar mi dela življenje vredno življenja? Nihče. In taki dnevi so postajali vedno pogostejši, vedno bolj so njih oblaki zakrivali sonce moje mladosti. Glodale so me peklenske misli. Se je sploh vredno truditi? Poskušati ustvariti nekaj dobrega? Upati? In nenazadnje… je sploh vredno živeti?

Z mano je bil vedno huje. In potem…

Zima je bila pregnana. Pomlad je ponosno prikorakala v deželo, stalila je sneg, pognala sokove po spečih drevesnih deblih, dahnila zelenino v stebla usahlih trav. Sneg z gora je polnil reke in potoke, topel zrak je odprl grla pticam, da so prepevale na ves glas. Gregorjevo je že bilo za nami, ko sem ponovno prišel v prestolnico študirat. V nedeljo zvečer me je grizel dvom kot že dolgo ne. Nisem si mogel pomagati. V ponedeljek popoldan pa sva bila zmenjena z mojo deklico. Bilo je prelepo toplo popoldne, kakršna zmore le zgodnja pomlad. Mesto je bilo živo, zgledalo je celo prijazno in le kdo bi lahko bil žalosten na takle dan? Zase vem, da nisem bil. Smeha ni manjkalo, kajti lahko se je smejati, če je s teboj nekdo, ki te ljubi. Izginile so vse temne misli, srce je zrlo le v prihodnost in se veselilo prihajajočega poletja, ki je bilo sicer še tako oddaljeno, a vendar se je zdelo na dosegu roke.

Ko sem jo spremil domov, je tema že ogrnila zemljo. Nad mestom so žarele luči, ki pa so dajale nekakšen moten, zadimljen lesk. In tedaj so pridrveli od zahoda oblaki, zakrili zvezde in luno ter spustili dež na zemljo. Kaplje so padale, debele in težke, udarjale so ob cestni tlak, na strehe hiš, ob veje dreves, kjer so se kazali prvi zeleni popki. Prva kaplja me je zadela v čelo, močno, hitro, vendar tako nežno in ljubkujoče, da se mi je zdelo kot poljub z neba. In tej prvi je sledila druga, tretja, ter kmalu jih je bilo že nemogoče šteti. Prvi pomladni dež! Prva pomladna ploha. Kaplje so padale, umivale od zime umazano in utrujeno zemljo ter ji dajale nove volje do življenja. Tudi jaz sem se počutil ravno tako. Kakor da bi te sveže kaplje izmile z mene vso svinjarijo, ki se je nabirala dolge zimske mesece. Kar v kosih je odpadala z mene. Počutil sem se tako dobro, kot že dolgo ne. Kakor prerojen, na novo ustvarjen, opran, očiščen v blagoslovjeni vodi z neba! Zrl sem v temni svod nad seboj, od koder je padal blagoslov, zrl sem vanj in se mu zahvaljeval za ta dan. Plesal bi, skakal, vriskal kot nor, da bi izrazil svoje veselje. In ko so kaplje prenehale padati, sem se prebudil iz omame ter se ozrl okoli sebe. Bil sem sredi mesta, ki pa ni bilo več prašno, umazano, staro, temveč novo, čisto, bleščeče, sveže, tako lepo, da bi ga najraje objel in poljubil. In počutil sem se edinstveno, obrisal sem z duše prah, ki so ga natresla leta. In nenadoma, sredi te evforije, sem začutil, da potrebujem nekoga. Zavedal sem se, da pogrešam svojega starca in Provanso, in kar na lepem sem se odločil, da ga obiščem. V Študentu sem pustil listek za prijatelja, naj mojim doma pove, kam sem šel, in do jutra sem že prestopil mejo. Potem je šlo nekoliko počasneje, vendar sem že na večer naslednjega dne zrl na vasico, kjer je nizko ob morju stala hišica mojega starca. Spet sem dihal sveži zrak Provanse, vonj po njenih borovcih, garigi, ki se tako edinstveno prepleta s slanim vonjem morja v neponovljivo harmonijo, ki je ni moč doživeti nikjer drugje na svetu. Bil sem resnično srečen. Počutil sem se spet kakor doma, kar je pri meni silno redko.

Od glavne ceste sem se spustil po ozki cestici proti vasici. Tu je bila narava že precej bolj bogato zelena kakor doma. Jo pač oživlja morje. Tisto morje, ki se je pred menoj raztezalo v daljno obzorje, ki mu ni bilo videti konca. Kako je pravzaprav žalostno, sem razmišljal, da vem, kaj se skriva za obzorjem. Kako bi moralo biti čudovito, če bi ne vedel, kaj je tam! Da bi si lahko le predstavljal, kot v najbolj divjih sanjah, kaj se skriva za tenko modro črto, ki loči nebo od vodovja! Če bi mislil, da je tam konec sveta…

Ognjenordeča krogla je tonila v valove, ko sem dospel do vrtnih vrat pred hišico. Odrinil sem jih, oddala so nekakšen cvileč zvok, in že so moji koraki zadoneli po potki, posuti z belim peskom. Dve stopnici, odprta vrata hišice, in že sem se znašel v kuhinji.

“Pričakoval sem te.” Od kamina sem se je razlegel globoki glas starca, še preden sem lahko voščil dober večer. Začudeno sem mu stisnil roko v pozdrav.

“Ne čudi se, kako sem vedel, da boš prišel. To ni tvoja skrb. Tudi vem, zakaj si prišel. Zdaj stojiš na razpotju, kamor prej ali slej pride vsakdo, ki je dovolj občutljiv, da zazna in se ne sramuje najtanjših vzgibov svoje duše. Si na razpotju, ko se moraš odločiti, ali boš izbral življenje ali smrt. Če izbereš smrt, potem je vse preprosto. Če izbereš življenje, te čaka veliko naporov, razočaranj, žalosti, a tudi veliko veselja, sreče, upanja. In zaradi tega upanja se splača, se vedno splača truditi. Jaz sem izbral lažjo pot. Bilo mi je lepo, toda dolgo je trajalo, da sem ugotovil, da sem storil napako. Zase se moraš odločiti sam, popolnoma sam, in pri tem upoštevaj dejstvo, da je življenje, ki ga imaš, eno samo, in da ni le tvoje, temveč pripada tudi vsem tistim, ki te imajo radi, ki ti zaupajo, ki jim nekaj pomeniš. In upoštevaj tudi to, kar ti je lepo, kar vidiš na tem svetu, spomni se sončnih vzhodov in zahodov, bele pene, ki jaha na valovih, šuma vetra v vrhovih vitkih smrek, cvetenja prvih vrtnic in šropotanja dežja po pločevinasti strehi, ko legaš k počitku. Kajti resnica je lepota, in lepota je resnica.”

Nasmehnil se je.

“Keats. Sedaj pa že spusti mojo roko in pridi jest pašto. Bo že čisto mrzla!”

Sledil sem mu kakor v omami. Njegove besede so mi odmevale v glavi, nisem mogel izluščiti nobene pametne misli. Jedel sem kot hipnotoziran, on pa je spet pletel svoje zgodbe, ki mu jih ni nikoli zmanjkalo.

“Ko sem še študiral, smo vsaj enkrat na teden s prijatelji kuhali pašto. Včasih, predvsem od začetka, smo bili trije, nato pa je družba narasla tudi na deset komadov. Tudi punce so bile včasih z nami. Takrat pač nismo toliko jedli in trudili smo se biti bolj olikani. Je bilo kar zanimivo, še posebej, kadar se je večerja zavlekla do petih zjutraj, ob nekaj litrih vina ali piva… Ja, to so bili lepi časi.”

Sedaj ni nič drugače, me je prešinilo. Tudi jaz kuham pašto s prijatelji, pijemo vino in medvedovo kri, tudi deklet ne manjka. Prav lepo nam je. In mogoče je imel Keats prav. Resnica je lepota, lepota je resnica. Pa čeprav je resnica kdaj malo manj lepa in lepota malo manj resnična. Treba je upati, upati in še dvakrat upati, pa je življenje vredno življenja. Vsak trenutek. Prav vedno.

Po nekaj čudovitih dneh v zgodnjespomladanski Provansi sem odšel. Čakal me je študij, čakala me je družina, čakala me je ona, in nenazadnje so čakali tudi prijatelji, da skuhamo pašto. In to je bilo zadnjič, da sem videl starca s Provanse.

Lansko leto sem dobil sporočilo, da je umrl. Zapustil mi je vso svojo lastnino. Ni bilo mnogo, vendar vsekakor velikodušno darilo od nekoga, ki sploh ni bil v sorodu z menoj. Toda on je vedno zanikal sorodstvene vezi:

“Zaradi sorodnikov, fant moj, zmeraj nasrkaš, zapomni si to!”

In nekje, med njegovimi stvarmi, v stari skrinji, je ležal njegov dnevnik, njegova izpoved. Tako sem zvedel nenavadno zgodbo nenavadnega moža, ki vam jo tukaj podajam v zelo okleščeni obliki. Žal mi je, da ne zmorem opisati vseh dogodkov njegovega burnega življenja, zato podajam vsaj ta kratek izsek. Mogoče se bo nekdo zamislil nad tem, spoznal željo po svobodi, ki jo je v sebi nosil lovec na medvede. In mogoče je ta svoboda edina stvar, za katero se splača živeti, in tudi ubijati.

Ja, on je bil tisti fant, ki je izginil v utrinku goreče cisterne…

III.

Waw, ratalo mi je! Po enem letu sem ustvaril novo zgodbo! Sama po sebi ni nič posebnega, kajti ideje so se mi sproti porajale in izhlapevale. Tiste, ki sem jih ujel, sem zapisal. Če pa bi zapisal vse, bi imel resnično dovolj gradiva za cel roman!

In tako zaključujem. Zunaj je vroča junijska noč, zvezde na nebu so iste kakor tiste pred toliko dnevi, ko sem začel pisati to zgodbo. In spet me začenjajo obhajati podobni občutki kakor takrat. Osamljenost po nečem izpolnjenem, žalost, da v poznih nočeh ne bom več mogel pisati svoje zgodbe, želja, da bi ona prebrala to zgodbo in noro upanje, da jo bo razumela. Ne vem. V meni je zopet velika praznina, ki jo bo treba zapolniti z nečim. S čim, ne vem. Ko izvem, bom napisal novo zgodbo in vam jo povedal. Upam, da bo to kmalu.

Uh, zvezka je skoraj zmanjkalo. Moram končati. Tiha pesem čričkov, ki prihaja skozi okno, me uspava. Ne bo dolgo, in ležal bom na svoji postelji, mogoče razmišljal, kaj bodo rekli drugi o tej zgodbi, in nazadnje zaspal. Torej, lahko noč, ljudje!

Aja, saj sploh nisem hotel pisati…

.