Pobega v Saharo ni potrebno načrtovati. Samo odločiš se in greš. Odpelješ se do ladje, odpluješ iz stare Evrope in pristaneš na črni celini. Svet je majhen, Afrika je blizu. Nič kolikokrat sem prav s temi besedami prepričeval druge in sebe, da je življenje enostavno, če imaš pogum, da sprejmeš odločitve, in vztrajnost, da za svojimi odločitvami tudi stojiš. Temu še vedno verjamem. Tolažim pa se tudi,da z leti postajam modrejši, zrelejši, in se učim sprejemati voljo vesolja.

Se pred vkrcanjem na trajekt se je ze zacela zabava - spuscala je ena feltna, ne guma. Na sreco je ekipni duh zadevo hitro uredil. Ze na trajektu v Civitavecchii in cakamo na odplutje. Pred peskom, tokrat ze v Monastiru, pa je bilo treba se malo pripraviti avtomobile. Cufrovi toyoti je bilo treba popraviti teleskop volana, moji zavariti feltno, Uros pa je Nissanu pral hladilnik. V Kairouanu na caju, lepo v miru, medtem ko drugi turisticno gledajo oziroma nakupujejo. Sprehod po soncni Chebiki.

Lagal bi, če bi trdil, da se nikoli ne sprašujem, zakaj se vračam v Afriko, v Saharo, in počasi celo spoznavam pravi odgovor zase? Zakaj se vračam v puščavo? Ker jo zapuščam. Ko odidem, se moram vrniti.

Vecerno igranje na pesku pri vojnozvezdni Mos Espi. Prve sipinice, ki smo jih komaj cakali. Toyota resuje ujeto toyoto pri Star Warsih severno od Nefte. Mojster domace obrti v Mos Espi. Bratec in sestrica pri Camel Rocku. Malo sta zrasla od jeseni 2012, ko sem ju prvic videl, in njune mamice s tremi tackami ni nikjer vec. Edini kolikor toliko gasilski posnetek, vsaj avtomobilo, ce ze ljudi ne, na Chott el Jeridu.

Vračam se tja, kjer ni ničesar razen peska in vetra, da se sprijaznim z zavedanjem, da tudi sam nisem ničesar več kot le nebistven drobec vesolja. Ne samo jaz, tudi vsi drugi in vse ostalo, ukleščeno v kaotični vrtiljak samopercepcije lastne pomembnosti, nepogrešljivosti in zlagane veličine. Pred puščavo vse te maske padejo. Pred puščavo ostaneš sam in gol. Nisem edini, ki je to zapisal, in še zdaleč ne edini, ki je to začutil, niti se ne slepim, da bom to kdaj razumel.

Po celem dnevu na vetrovno viharnih puscavskih rozah juzno od El Faouarja smo med vecerjo pri Taufiku skoraj zaspali. Mojstrski vodic Tahar Smida Professionel isce pravo pot cez sipine severno od Tembaina. Prehodi cez sipine. Urosev in Anitin Patrol 4.2TD v polnem pogonu na pesku. Tudi v puscavi, kjub vsemu prostoru, nam je uspelo narediti gneco, ko smo modrovali, kaj storiti z zlomljeno roko zadnjega diferenciala Borisove toyote. Bili smo v sipinah jugovzhodno od Tembaina.

Razumem pa lastno majhnost. Puščava me je naučila, da na čas in na razdalje nimam vpliva. Kjer se v enem trenutku sproščeno voziš in pohajaš, boš v drugem krvavo garal, da se boš premaknil sto metrov bližje cilju. Kjer si pred nekaj meseci trdil, da je prečenje sipin igra za otroke, boš tokrat grizel nohte in stokrat tehtal in premišljeval, koliko zdržijo avtomobili, koliko je nafte, koliko je vode, in konec koncev… koliko zdržijo ljudje. Ker se komedija in zabava še prehitro lahko sprevrže v dramo zaradi malenkostnih napak. Od drame do tragedije pa je samo še vprašanje časa, časa, ki ga puščava ima, ti pa ne. Puščava je večna.

Nabiranje drv za vecerni ogenj v bivaku. Uzivanje enega redkih brezvetrovnih dni tega potovanja. Ker smo cakali na rezervni del za Borisovo toyoto, smo si lahko privoscili cas tudi za golf. Zvecer se je Jan mojstrsko izkazal, ko je na zaru pripravil nezno ovcico, ki sva jo dan poprej kupila, razrezala in nasolila v Douzu. Pososka naveza, na trenutke tudi cisto dobesedno.

Prav zato se vedno rad vračam v pesek, da izmerim svoje moči in svoje slabosti, da se naučim ponižnosti pred vesoljem in naravo. Ne slepim se, da so z znanjem, izkušnjami in brutalno tehniko podprte uspešno odpeljane trase in doseženi cilji dokaz lastne superiornosti. Ne delam si utvar, da sem pravi dedec, ker rinem kar za nosom čez sipine, tja, kamor ni ničesar. Seveda se v trenutku samovšečnosti potrkam po prsih in z zadovoljstvom pomislim, kje vse sem bil, in se od tam tudi vrnil. Zavedam se, da ni vprašanje, kaj vse si upaš storiti, to zmore marsikdo, najtežje od vsega pa je vedeti, česa ne smeš. Da te puščava, lahkotno, brez obžalovanja, kot preveč arogantnega ljubimca, kot drobno peščeno zrnce, z dihljajem svoje sape odpihne v pozabo.

Vrhunec potovanja ob pogledu na tezko, ne brez zrtev, osvojeni Ain Huilat Richet. Spust z vrha supersipine proti izgubljenemu jezeru. Pospravljanje bivaka v vedno mocnejsem puscavskem viharju ni macji kaselj. Iskanje prehodov za vrnitev k Tembainu od Ain Hilat Richeta ni bila enostavna, za to je poskrbel veter. V manj kot minuti ni za mojo toyotko ostalo niti sledi. Prebijanje skozi puscavski vihar, tokrat ze ob ograji parka Jebil, ko je bilo najtezje za nami.

Nepozabni trenutki? Igranje na kitaro v sipinah vzhodno od Tembaina na edino res brezvetrno noč, spust na Ain Hulilat Richet in vrnitev v Ksar Ghilane, pa neverjeten trenutek, ko ti domačin na plaži otočja Kerkennah odpre flašo heinekena in ti jo potisne v roke, čeprav te je verjetno videl prvič, zadnjič in nikoli več. In ja, Toyota LC80 TD VX je kar fajn zadevca.

Konec prave puscavske avanture, zacinjene z viharjem in hudimi bojnimi ranami, s prihodom do spomenika generalu Leclercu. Ker je Urosev Nissan vztrajno pretiraval z gretjem sebe in svojih potnikov, smo njegov hladilnik sprali na najboljsi mozen nacin, ki smo ga nasli na robu puscave. Od takrat je bil priden. S stirikolesniki na trdnjavi. Voznja preko sipin je bila zabavna in naporna. Nekateri so si prisluzili celo prepoved izposoje masinc. Tole namakanje je bilo pa bolj prijetno kot namakanje v lastnem potu med puscavskim viharjem. Veliki sarmer Jan pije caj z berbersko domacinko v trogloditskih hisah pri Matmati.

In na koncu vse pride do tega – celotno potovanje, vse hrepenenje, čakanje, pričakovanje, vsi težki trenutki, vsa verovanja in razočaranja, vsa veselja in strahovi, smeh in solze, vsi upi, vse pesmi… vse se zbere v en čudovit trenutek, ko se zazdi, da ti bo srce zavrelo od čustev, v en božanski nepozaben prizor, večno vžgan v sliko tvoje duše, ko prejmeš svojo zasluženo nagrado – trenutek, ki si ga boš večno zapomnil kot enega najlepših trenutkov svojega življenja. To je dar potovanja.

Nakupi oljcnega olja v Sfaxu, dobrih 200 litrov smo ga odnesli v Evropo. Utrinki s trznice v Sfaxu Utrinki s trznice v Sfaxu Utrinki s trznice v Sfaxu. Punce imajo rade soping. Mularija v Sfaxu

Pozdrav iz Palerma. Dobra siciljanska pasta na ulici Palerma je Misotu razvezala jezik. Pravzaprav se vedno na lastnih aksah.

Kronološko – statistični povzetek:

1. dan: petek, 19.04.2013 – pot do Civitavecchie
2. dan: sobota, 20.04.2013 – ladja, Palermo, nočno izkrcanje v La Goulette
3. dan: nedelja, 21.04.2013 – Monastir, prva popravila, prvi utrip Afrike in pot v Tozeur
4. dan: ponedeljek, 22.04.2013 – Rommel pista, Redeyef, Chebika, Alžirija, Camel Rock in frika, za zaključek pa še zmešani lokalci
5. dan: torek, 23.04.2013 – Star Wars, Nefta, Starwars Canyon, Chott el Jerid, Douz. Vetrovna in deževna noč.
6. dan: sreda, 24.04.2013 – Douz in neuspešen naskok na rože, pranje avtov v El Faouarju, igranje v peskovniku.
7. dan: četrtek, 25.04.2013 – Jutranji sejem v Douzu, nakupovanje zalog, predvsem vode in nafte, ter priprava ovčjih stegenc za žar. Popoldanski odhod proti Tembainu in prvo resno igranje pri prehodih sipin.
8. dan: petek, 26.04.2013 – Naprej od Tembaina, dokler Čufrovi toyoti ne poči zadnja roka. Reševalna odprava gre v Douz, ostali uživamo popoldne na vročem saharskem soncu.
9. dan: sobota, 27.04.2013 – Vrnitev Mišota in Taharja zaradi težav s Toyoto, ostali nadaljujemo do Ain Huilat Richeta, ki ga dosežemo preko visokih sipin s severa. Težave nekaterih zaradi vkopavanja in snemanja gum.
10. dan: nedelja, 28.04.2013 – Ain Huilat Richet – Tembaine (camp Mars). Vedno močnejši veter oteži zajtrk in pospravljanje, in na poti direktno na Tembaine se razmere še zaostrujejo.
11. dan: ponedeljek, 29.04.2013 – Pakiranje in pretakanje nafte v peščenem viharju ob vznožju Tembaina, vožnja okoli Jebila do Ksar Ghilana. Končno bazen.
12. dan: torek, 30.04.2013 – Dan v Ksar Ghilanu. Zaradi težav s peskom v nafti smo izpustili izlet na sipine okoli Di Zmile
13. dan: sreda, 01.05.2013 – pospravljanje in odhod iz Ksar Ghilana. Kar nekako prehitro. Britje in domine v Matmati.
14. dan: četrtek, 02.05.2013 – odhod iz Matmate, nakupovanje v Sfaxu, čudoviti morski sadeži na Kerkennahu
15. dan: petek, 03.05.2013 – nakupovanje v Sfaxu, obcestna ovca in spet v Monastiru
16. dan: sobota, 04.05.2013 – slabo vreme prepreči potapljaški izlet, odhod v pristanišče in težave s filtrom nafte, rihtanje kart, izlet v Sidi Bou Said in zadnji špageti z morskimi sadeži
17. dan: nedelja, 05.05.2013 – postanek in prijeten izlet po Palermu, Sicilija oddaja dobro energijo
18. ponedeljek, 06.05.2013 – dopoldansko izkrcanje v Civitavecchii ter počasna vožnja za prikolico nazaj v Slovenijo

4000 kilometrov, 8 avtomobilov, 25 ljudi, če Taharja in njegovega Hiluxa ne štejem. Pisana druščina in veliko čudovitih ljudi. Puščava res razgali najboljše in najslabše v človeku.

 Za dodatne fotografije, ki jih moji dragi ali meni ni uspelo ovekovečiti, se zahvaljujem Urošu in Aniti, Gregorju Goriupu, Ivani Čufer in Mihu Zornu.

At the end it all comes to this – the whole trip, all the longing, the waiting, the expectations, all of the hard times, all beliefs and disappointments, all the joys and fears, all laughts and tears, all hopes, all songs… everything comes down to one magnificient moment when your heart seems to be boiling with emotions, down to one gorgeous unforgettable view, eternally burned to the painting of your soul, when you receive your well earned reward – the moment you will always remember as one of the best moments of your life. That is the gift of the voyage.