Vsa leta slepečega in prašnega opoja z jugom, predvsem afriško celino, sem skorajda skrivoma pogledoval na sever. Preko Alp in blatnih ravnic centralne Evrope je misel bežala v dežele ob arktičnem krogu, kjer poleti sonce skoraj ne zaide, kjer nordijski bogovi z dolgimi bradami in otožnimi očmi gledajo goreče ladje, ki izginjajo na rekah spomina, kjer severni sij zastira soj zvezd s svojo zeleno tančico, in kjer se človek resnično počuti, kot da bi stal na robu Zemlje, ko stoji na robu visokega klifa nad hladnim sivomodrozelenim oceanom. Najbolj sem se zagledal v osamljen otok med Norveško in Grenlandijo. V zimi 2012/13 je padla odločitev – Islandija, prihajamo!

Skrajni sever Danske, pristanisko mestece Hirshtals, nas je pricakalo z visokimi temperaturami zraka in vode. Gasilska v Thorsmorku po malo potikanja izven utrjenih poti Vcasih se mi je zazdelo, da poskusajo severnjaki svoji nekoliko enolicni pokrajini malo poziviti barve. Kopasker Crni vulkanski pesek juzne obale Islandije in opazovanje divjanja morja v blizini mesteca Vik. Seydisfjordur na vzhodni obali Islandije je varno zaprt v globokem fjordu in sluzi kot glavno pristanisce za povezavo otoka in evropske celine.

Ko sem zbiral podatke za potovanje, me je prevzel smisel Islandcev za preprostost in praktičnost. Tale utilitarni nasvet islandske cestne službe me je nasmejal za dober teden: “Pozimi ne potuj na deželo brez dobrih zimskih gum. Vozi počasi in vedno imej v avtu topla oblačila in klobase.” Bi bilo treba dodati še kaj, razen tistega, vsem offroadarjem dobro poznanega aksioma: “Ko greš offroadat, je tvoj najpomembnejši pripomoček mobilni telefon s polno baterijo. Da lahko pokličeš prijatelja, naj te pride ven potegnit!

Mogoce doma nasi avti delujejo veliki, a na Islandiji smo bili med pritlikavci. A clovek dobi marsikatero idejo za predelavo in dodelavo lastnega vozila. Pri nas taksnih vozil nismo navajeni, na Islandiji pa so nujno potrebna za prevoz po notranjosti otoka. Voznja preko peska, ki ga je odlozil ledenik, je bila vecinoma zabavna, na trenutke pa tudi nekoliko zahtevna. Ampak Toyota je lepo predla. Preckanje reke na malo manj obljudenih poteh v Thorsmorku pod ognjenikom Eyjafjallajokull Route no. 1 oziroma Ringroad je cesta, ki je skoraj v celoti asfaltirana in vodi okoli in okoli Islandije. Je najbolj prometna cesta otoka. Vseeno promet niti na asfaltu ni tako gost, da bi onemogocal taksne fotografije. Ne spreglejte vikinske ladje v ozadju.

Islandija je zaradi svoje divje in slikovite narave, redke poseljenosti in kroničnega pomanjkanja asfalta skoraj sanjska destinacija vseh offroadarjev Evrope. Konec koncev gre za idealno kombinacijo, prav pisano na kožo vsem sodobnim (bolj ali manj) pussy kavč offroadarjem – ni vožnje po asfaltu, je pa vožnja po cestah in sorazmerno urejenih poteh, ni treba in še celo ne smeš zaviti na strašljive neutrjene podlage. Ko še na varnem doma preučuješ način, kako spraviti svoj avto na ta sanjski otok, ugotoviš ne le tega, da zgolj en ladjar pluje s celine na Islandijo, ampak tudi, da pluje zgolj ena in edina ladja, pa še ta le v poletni sezoni, ki traja od maja do oktobra. Ladjica se imenuje MS Norrøna, je last družbe Smyril Line in je registrirana v Tórshavnu. Med plovbo do Islandije se ladja ustavi še na Ferskih otokih. Obrisi potovalnega načrta so bili kmalu jasni – Islandija in Ferski otoki meseca avgusta leta 2013.

Po 1700 prevoženih kilometrih preko Avstrije, Nemčije in Danske smo prispeli do pristanišča Hirshtals. Vreme je bilo še čisto poletno, sončno nad 30 stopinj Celzija, in tudi kopanje v Severnem morju je bilo povsem izvedljivo. Naslednji dan pa je sledilo vkrcanje na Norrøno, ki je minilo povsem organizirano, skladno z urnikom in nič kaj podobno vkrcanjem za naše afriške avanture, in zapustili smo evropsko celino. Po dnevu in pol plovbe z nekoliko klicanja jelenov tam okoli Shetlandskih otokov smo se 4. avgusta 2013 zvečer izkrcali v Tórshavnu.

Cakanje na vkrcanje na Norrono v danskem mestecu Hirshtals. Na Norroni ni manjkalo niti igrisce, kjer so nadebudni nogometasi nabijali zogo, dokler je bilo morje kolikor toliko mirno. Duty free trgovina na Norroni je bila obilno zalozena tudi s pivom. Alkoholnim! Pluli smo tik mimo Shetlandskih otokov. Potem pa se je morje rahlo vznemirilo, moja notranjost pa niti ne tako rahlo. Pogled z Norrone na Torshavn.

F E R S K I     O T O K I

Nase poti po Ferskih otokih. Se prekratke so bile za moj okus. Portret puffina - mormona.

Na pol poti med Norveško ali Shetlandskimi otoki in Islandijo so si nordijski bogovi zamislili nekaj iz morja štrlečih skal in nanje naselili 50.000 ljudi in 70.000 ovc. Posledično celo v danščini, uradnem jeziku Danskega kraljestva, kamor spadajo tudi Ferski otoki, ovce pridejo pred ljudmi: Faeroerne namreč pomeni “Ovčji otoki”. Ovce niso tako blatne kot v naših krajih, ker jih neprestano pere dež, ljudje pa so verjetno zaradi osame rahlo nenavadno ustrojeni za dojemanje povprečnega Evropejca. Koljejo kite in jedo njihovo tolščo z maslom, čeprav ne trpijo več pomanjkanja hrane, zaradi česar je bil kitolov nekdaj življenjskega pomena, kljub dežju sušijo seno in lovijo ribe z dolgimi palicami kar z obalnih klifov. Žensk od moških včasih skoraj ne ločiš, ker imajo oboji brke (če z nekoliko umetniške svobode uporabimo tolkienovski opis škratov), a so neskončno ponosni na svoje gole otoke, jezik, ovce in puffine. Tako zelo ponosni so na svoje korenine, svojo samostojnost in neodvisnost, da so v 1.200 letih, kar naseljujejo svoje otoke, vzgojili lastne ferske ponije, ferske ovce, ferske krave, ferske gosi in ferske race. Le glede (ne)smiselnosti oziroma nehumanosti kitolova se z njimi ne da kaj dosti pogovarjati. Tradicija je smešna reč.

Nase zasilno taborisce na obali morja pri vasici Eidhi na otoku Eysturoy. Zacasno smo podvojili stevilo prebivalcev vasice in navezali prve stike z domorodci s pomocjo Jacka Danielsa. Domac kruh izpod vescih rok gospodinje Fride. Njen moz Paul je medtem rezal kitovo tolsco in maslo. Kosnja in susenje sena na Ovcjih otokih kljub dezju nemoteno poteka. Ferski poniji niso dosti drugacni od islandskih, a vseeno so Ferski in samo njihovi. Slikarska kolonija v vasici Gjogv. Umetniki znajo ceniti umirjenost, ki jo nudijo Ferski otoki.

Glavno mesto in pristanišče Torshavn je zelo lepo urejeno in prijetno za sprehajanje. Od kratkotrajne britanske okupacije med drugo svetovno vojno so ostale ulične restavracije, kjer turistu ni treba jesti kita, ampak si lahko privoščiš pristen masten fish&chips. Če odštejem kitovo maščobo z maslom, sveže cvrte polenovke in doma pečen kruh, nam kaj več kulinarike v kratko odmerjenih dneh na otočju niti ni uspelo odkriti. Od 18 glavnih otokov, ki imajo skupno 1.117 kilometrov obale, smo obredli le tri, a vseeno smo po odličnih cestah (strašljivi so edino enosmerni tudi več kilometrov dolgi predori, a na srečo imajo vsaj tisti podmorski po dva vozna pasova) in podmorskih tunelih med otoki prevozili več kot 500 kilometrov, se v megli povzpeli na najvišji vrh otočja Slættaratindur, ki se dviga kar 882 metrov nad morjem, naredili pravi fish picnic iz polenovke v garaži srbskih priseljencev Milice in Željka (tudi prava kafa in rakija ni manjkala), šli na povsem turistično ekskurzijo s čolnom iz Vestmanne, da smo gledali galebe in puffine, občudovali smo naravnost v morje padajoče slapove in se sprehajali po najbolj slikoviti vasici otočja Gjógv, kjer smo uspeli tudi fotografirati puffine (vem, vem, da je pravilno slovensko, a tako grozno prisiljeno zveneče, mormone) povsem od blizu. Ujeli smo celo nekaj sončnih žarkov, kar je uspeh, če človek upošteva dejstvo, da ima otočje letno kar 260 deževnih dni. Kadar pa ne dežuje, običajno sneži. Kdor se odpravi na potovanja po severnih deželah, mora res ponotranjiti rek »slabega vremena ni, je le slaba obleka!«.

Vestmanna je eno vecjih naselij na otoku Streymoy in izhodisce za opazovanje ptic, predvsem puffinov. V zalivu je tudi gojisce lososov - vec kot 10.000 ton jih imajo. Opazovanje puffinov med izletom s colnom iz Vestmanne. Zanimiv prizor je, ko se na stotine pticev zazene s klifa na morje. Garazni fish picnic pri Milici in Zeljku v mestu Klaksvik na Ferskih otokih Ce ze manjka sonca, ker na Ferskih otokih kar 260 dni letno dezuje, preostale dni pa vecinoma snezi, pa vsaj prebivalci poskusajo vnesti v svoje okolje se kaksno drugo barvo od zelene. Vrt v vasici Gjogv. Vasica Gasadalur na otoku Vagar hrani enega najbolj spektakularnih slapov otocja, ki pada naravnost v ocean.

Ferske otoke priporočajo kot eno najbolj zanimivih in prijetnih otoških turističnih destinacij. Pomen tega priporočila bo težko dojel nekdo, ki ob besedi “otok” dobi zgolj asociacijo na sonce in ležanje na plaži s koktejlom v rokah, sončnimi očali na nosu in kokosovo kremo na dosegu roke. Ferski otoki vsega tega ne ponujajo. Kokosovih in drugih palm tukaj ni. Imajo pa čudovito naravo, neskončno zeleno barvo, da se ti oči spočijejo, in na stotine slapov, katerih lepota je še posebej očitna v žal redkih trenutkih, ko posije sonce. Otoki dihajo v tako počasnem in umirjenem ritmu, da ima človek včasih občutek, da so vsi zeleni hribi in pisane lesene hišice le narisana kulisa. Tako razumeš, zakaj je vasica Gjógv priljubljeno mesto slikarskih in drugih umetniških kolonij. Lahko popotuješ in opazuješ filozofsko mirne ovce ali pisane puffine, lahko se podaš skozi leta 2004 izkopan predor skozi hribe do magične vasice Gasadalur, ki je bila prej dostopna le s čolnom, in gledaš slap, ki se skozi lastne mavrice zliva naravnost v morje. Lahko v megli med ovcodlaki lezeš na Slættaratindur in vso pot uživaš, le preveč ne smeš pričakovati od razgleda, ki je večinoma meglen oziroma oblačen. Vse to po moji presoji odtehta ležanje na plaži. Ferski otoki so res kraj, kjer spoznaš, da zeleno pomirja, in omogočijo očem, ušesom in duši počitek. Le koža malo trpi od mraza. Ko bom velik, si bom vzel teden, dva, ali še raje tri, da bom lahko v miru lezel po zelenih hribih in klifih in čakal na trenutke sončnih žarkov. Med čakanjem pa se bom dodobra odpočil. Ferski otoki naklanjajo to milost.

Megleni pohod na Slættaratindur, ki se dviga kar 882 metrov nad morjem, in je najvisji vrh Ferskih otokov. Vasica Gjogv je ena najlepsih in najbolj obiskanih krajev na Ferskih otokih. Pa se puffine ima. Ovcodlaki. Ko se nekaj ur potikas po megli, postanejo glasovi in sence okoli tebe kar strasljive. Ferski otoki in Islandija so bogati s klifi in puffini. Sepeta se tudi o davnem rivalstvu med Islandci in puffini - kdo od njih je lepsi? A Islandcev je le 320.000, puffinov na otoku pa 10 milijonov. Puffini gnezdijo v rovih, ki jih na klifih izkopljejo med skale in travo. Vecino svojega zivljenja pa prezivijo na morju, kar 8 mesecev letno.

 

I S L A N D I J A

Kaj vse smo prevozili in prebrodili - skupno 6500 ne ravno najenostavnejsih kilometrov. Nekatere poti tudi vec kot enkrat.

Tam daleč na severu, še dlje od Ferskih otokov, tik pod arktičnim krogom, od celine varno obdan z neusmiljenim arktičnim oceanom, leži včasih pozabljen in preklinjan, danes pa spet zelo zanimiv otok. Otok brez dreves, a z miljonom ovc, 10 milijoni puffinov, nepreštevno konj s košatimi repi in grivami in seveda s peščico ljudi, ki jih mirne vesti lahko označim za posebne (še bolj, čeprav drugače kot prebivalce Ferskih otokov). Sporazumevajo se skopo, večinoma z medmeti, radi imajo klobase in maščobo, veliko berejo, ker pozimi pač ni kaj drugega početi, in so neskončnno ponosni na svojo osamljeno ognjeniško skalo sredi valov in na vso njeno bizarno krvavo zgodovino. Konec koncev moraš res imeti jajca, da samopašnim bruseljskim evrobirokratom v ksiht poveš, kar jim dejansko gre – kar ste naredili iz unije, ne dosega islandskih minimalnih standardov demokracije in varstva človekovih pravic. Kar je res, je pač res, in resnica boli. Islandija je le dom najstarejšega svetovnega parlamenta.

Solfar, Soncni popotnik, 18 metrov dolga skulptura, postavljena v proslavitev 200-letnice mesta Reykjavik. Predstavlja sanjsko plovilo, odo Soncu, in v sebi nosi obljubo se neodkritih dezel, upanja, napredka in svobode. Muzej Islandskih sag tudi s pomocjo voscenih lutk upodablja razlicne pomembne (beri krvave) trenutke islandske zgodovine, predvsem glede naselitve otoka. Na severu Islandije se ni manjkalo niti dobrih zrelih borovnic. Hallgrimskirkja je s 74 metri sesti najvisji objekt na Islandiji- Razgled na Reykjavik je cudovit. Gradili so jo od leta 1945 pa do 1986, njen edini okras pa so orgle. Thingvellir, mesto prvega islandskega in svetovnega parlamenta, na prelomnici evrazijske in severnoameriške tektonske plosce, je ena izmed najbolj obiskanih turisticnih tock Islandije.

Ne domišljam si, da po preživetih dobrih treh tednih na Islandiji, po prevoženih 6.500 kilometrih, videnih 1.257 slapovih in po eni opojni noči severnega sija poznam Islandce in njihov otok. Žal smo imeli premalo časa drug za drugega. Pa Islandija poleti je čisto nekaj drugega kot Islandija pozimi, to si lahko le predstavljam. Smo pa, na lastnih kolesih, prevozili Ring Road, nekatere odseke celo več kot enkrat, polotok Snaefelsjokulla, kjer je vhod v središče Zemlje, Golden in Diamond Circle, gorske ceste (mountain roads) v notranjosti otoka, tudi slavno F910 pod obronki Vatnajokulla, se kopali v jezeru Viti v Askji in v toplih vrelcih Laudmannalaugarja, zakopali Toyoto v ledenik Langsjokull in jo skoraj utopili v Thorsmorku, opazovali smo kite v Husaviku, nekateri pa so lovili ribe v Dalviku in se potapljali v magični Silfri v Thingvellirju, ki sodi med 10 najboljših svetovnih potapljaških lokacij, pomivali umazano posodo v neštetih potokih in sušili mokre nogavice kar s pomočjo avtomobilske klimatske naprave. V šotorih smo preživeli enega najbolj deževnih poletij zadnjih let in nič nas ni tolažil rek, da če ti islandsko vreme ni všeč, počakaj pet minut. Po petih minutah je bilo običajno le še slabše. Obiskali smo muzej islandskih sag in muzej islandskih duhov, občudovali smo severni sij in se kopali v laguni s plavajočimi ledenimi gorami. Plazili smo se po podzemnih vulkanskih rovih, stanovali pri domačinih, ki so nam spekli domača ovčja stegna, opazovali smo bruhajoče gejzirje in druge vulkanske pojave. Uspeli smo zablokirat eno zavoro čeljust in jo domov pripeljati v zaboju za orodje. Na par metrov smo uspeli fotografirati tjulnje. Tudi kita smo poskusili in niti slučajno ni tako dober kot islandska jastogova juha. Za začetnike ni slabo. Ognjenike smo gledali pa raje le od daleč. Iskanje žive lave na lastno pest je namreč tako resno odsvetovano, da smo to celo mi upoštevali.

Prvi vecer na Islandiji smo se ustavili v mestecu Kopasker in posedli okrog zemljevida ter nacrtovali pot naslednjih tednov. Ketilsstadhir, Vzhodni fjordi.  Susenje mokrih nogavic. To je bila pravzaprav sele prva faza - pranje/razsmrajevanje. Za dejansko susenje je nemalokrat morala na pomoc kar avtomobilska klimatska naprava. Ceprav so Islandci uradno sprejeli krscanstvo, se niso odrekli svojim bozanstvom, duhovom, skratom in trolom. Se danes jih lahko srecas na ulicah mesta Akureyri. Podrobna navodila za preckanje reke brez mostu. Takih tabel je centralna Islandija polna, kljub temu pa se marsikateri avto zatakne sredi vode.

Vode na Islandiji zlepa ni zmanjkalo. Prav je prisla tudi za pomivanje umazane posode. Potikanje po vulkanskih rovih v okolici Thingvellirja. Prvo taborjenje na Islandiji v zastonj kampu v mestecu Kopasker. Ura je bila skoraj 10 zvecer, a sonce se ni kazalo namere, da bi se skrilo. Severni sij oziroma aurora borealis nas je zadnjo noc bivanja na Islandiji nagradil za naso vztrajnost in potrpezljivost. Tipicne islandske koce v starem gradbenem slogu, kjer je sota na strehi omogocala izolacijo.

Islandci imajo radi zivali in ni redko, da se med hisnimi ljubljencki znajde tudi kaksna koza, ki je nato povsem polnopraven clan druzine. Pa se sveze kozje mleko je vedno pri roki. Hisni ljubljencki so vcasih lahko tudi koristni. Udomacena koza je kadarkoli postregla s svezim mlekom. Bilo ji je ime Molly in rekli so, da je ne bodo pojedli. Koza je izkazovala tudi nagnjenost do popotovanja. Pravijo, da Islandci prakticno ne jedo vec kitovega mesa, ampak to pocnejo samo se turisti. No, mi smo bili turisti in smo poskusili kita. Nic posebnega, kot govedina s priokusom jeter. Jastogi, skoljke in druge ribe so bile bistveno boljse. Islandska ovcka je bila tako okusna, da sem komaj utegnil posneti fotografijo, tako hitro jo je zmanjkovalo.

Islandci so mahnjeni na staro tehniko, oldtimerje, vozila, ladje, traktorje... Tudi nas gostitelj se je rad pomagal sosedu, da je stari McCormick vzgal. Potem se je vozil z njim tako blizu nasih avtomobilov in sotorov, da nas je bilo kar malo strah. Nocni pogled na Siglufjordur. Na severu Islandije je v drugi polovici avgusta sneg skorajda ze pritisnil do morja.

Na Islandijo greš, ker te zanima divja vulkanska narava s svojimi neštetimi pojavi od gejzirjev do vulkanskih polj, vročih vrelcev, fumarol, podzemnih poti lave, ker bi rad videl kite, delfine in tjulnje v njihovem naravnem okolju, ker bi rad v živo občudoval puffine, občutil samotnost neskončnih planjav notranjosti otoka, se na lastne oči prepričal, da ledenik na obzorju res izgleda kot oblak, greš, ker bi rad videl, v koliko pisanih barv zna mati Narava pobarvati kamenje. Greš, ker upaš, da boš videl severni sij, ki ga ni mogoče niti opisati niti fotografirati niti posneti. Treba ga je videti. Greš, ker dokler ne izkusiš na lastni koži, si ne znaš predstavljati niti dolgega dne pod polarnim krogom niti tega, kako zgleda, ko preko slapa Detifoss na sekundo zgrmi 500 kubičnih metrov vode 45 metrov v globino. Na Islandijo greš zato, da se čudiš naravi in ljudem, ki tam preživijo. Nam je dokaj dobro uspelo.

Islandci so za opazovanje kitov obnovili veliko starejsih ladij in ponujajo ekskurzije, ki trajajo lahko nekaj ur ali nekaj dni. Mesto Husavik na severni obali otoka je eno glavnih izhodisc za opazovalce kitov na otoku. Na (foto)lovu za kiti. Ko se nekje pojavi kitov hrbet ali rep, proti njemu zdrvi cel kup ladij in colnov, ovesenih s turisti. En kit grbavec nas je kar lep cas zabaval s puhanjem vode in mahanjem z repom, preden se je potopil. Videli smo se nekaj delfinov in puffinov, na koncu pa smo dobili tudi kavo in kolacke. Na polotoku Snæfellsnes nam je uspelo, da smo se povsem priblizali tjulnjem. Iskali pa smo jih pol dneva. Vedeli smo, da so nekje na obali, a celo vodja turisticnega centra v Hellnarju je rekel, da jih ni se nikoli videl. Imenoval sem ga Olafur.

Potepanje po cisto pravem pristnem ledeniskem ledu v Thorsmorku. Izpod ledenika je bruhala prava mala reka. Kjer se jeziki velikega ledenika Vatnajokull lomijo v morje, je nastala laguna Jokulsarlon, ki predstavlja eno najvecjih atrakcij Islandije. Sploh je postala znamenita kot holivudsko filmsko prizorisce od Bonda do Batmana. Laguna je globoka 248 metrov. Plavajoce ledene gore lagune Jokulsarlon so crne od pogostih ognjemetov, ki jih na njih prirejajo domacini za turiste. Take crne in zalostne nato pod mostom odplujejo umret v morje. Namakanje v laguni Fjallsarlon. Izbrali smo jo, ker je precej manj obljudena od razvpitega Jokulsarlona. A voda je ravno tako mrzla, le kaksno stopinjo nad niclo. Po priblizno 20 sekundah komaj se komaj se premikas. Ko se oblaki na Islandiji razgrnejo, osupljivih pogledov ne manjka. Laguna Fjallsarlon.

Jezerce Viti pri Askji, v ozadju bisveno vecje in hladnejse jezero Oskjuvatn, ki je z 217 metri globine drugo najglobje na Islandiji. Plavanje v jezeru Viti v Askji. Vec kot 1000 metrov nad morjem, pa se snezilo je. A voda v jezeru ima prijetnih 30 stopinj, ceprav rahlo smrdi po zveplu. Namakanje v vroci vodi vrelca v Landmannalaugarju. To je edino pametno, kar lahko clovek pocne v Islandskih gorah, ko dezuje in je temperatura komaj malo nad niclo. Notranjost Islandije nekje na cesti F35 med ledenikoma Langjokull in Hofsjokull Pot v Landmannalaugar, eno najpopularnejsih treking izhodisc na Islandiji.

Najmocnejsi evropski slap Detifoss na reki Jokulsa a Fjollum, ki tece od ledenika Vatnajokull cez Severno Islandijo. Na sekundo pade 45 metrov v globino tudi do 500 kubicnih metrov vode. Skogafoss pada 60 metrov globoko cez nekdaj obmorske klife, ki pa so sedaj odmaknjeni dobrih 5 km od morja. Sodi med najlepse otoske slapove predvsem po zaslugi mavric, ki ga obdajajo. Legenda, da je v jami za njim skrit zaklad, pa tudi ne skodi. Gljufurarfoss, skriti slap, ki se nahaja v ozki soteski tik slavnega in obleganega Seljalandsfossa, a ga obisce znatno manj turistov. Tudi fotografiranje zaradi neprestanega prsenja ni ravno enostavno. Godafoss oziroma Bozji slap je eden najbolj obiskanih slapov na Islandiji. Legenda govori, da naj bi okoli leta 1000 po sprejetju krscanstva kot uradne vere v slap vrgli kipe zapuscenih nordijskih bogov. Landmannalaugar je znan po svojih pisanih barvah, ki privabljajo ljudi na treking z vsega sveta.

Reduktor, hitrost 4-6 kilometrov na uro. Za vsak slucaj tudi telefonska stevilka resevalcev. Tako je oznacena vecina prehodov cest cez reke na najbolj turisticnih prometnicah v notranjosti Islandije. Preckanje rek in potokov kar brez mostov. Ena glavnih offroadarskih zabav na otoku. Na sredini reke smo se nekako znasli po tem, ko smo ocitno zgresili pravi prehod in za nekaj trenutkov skozi vetrobran gledali samo rjavo recno vodo, ki je pritekla tudi skozi zracnike. Ampak je bilo treba se nazaj. Ko to gledas, razumes, zakaj imajo Islandci tako radi velike gume. Juzna obala Islandije in razbitine letala C-47 Dakota mornarice ZDA, ki je na tem mestu zasilno pristalo 24. novembra 1973. Posadka je prezivela.

Islandija je dezela mavric, bodisi z neba bodisi od slapov. Te so nas spremljale na poti proti Askji. Razvpita gorska cesta F910 od Askje proti Vatnajokullu. Odprta je le kak mesec ali dva na leto. Tik pod ledom Vatnajokulla smo z ubogimi Toyotami prebijali preko precej neugodnih skal. Osamljeno stranisce tik pod ledenikom Vatnajokull. A je prislo prav! Tudi sredi pustinje se najdejo kazipoti.

Pogled na krater Hverfjall poleg jezera Myvatn, ki meri v premeri priblizno kilometer. Izbruh se je zgodil pred priblizno 2500 leti. Strokkur, manjsi bratranec slavnega Geysirja, ki je temu vulkanskemu pojavu dal ime. Pridno je izbruhnil vsakih 5 do 10 minut pa od 15 do 30 metrov visoko. Nic cudnega, da je priljubljen pri turistih. V sezoni se jih se vedno najmanj 7 tedensko opece, ker kljub opozorilom in zascitnim ograjam vtaknejo roko v vrelo vulkansko vodo. V bolj obljudenih predelih notranjosti otoka so zelo priljubljene tudi konjeniske ekspedicije. Svetilnik na polotoku Snæfellsnes Poleti za kratek cas vzcveti tudi pustinja v notranjosti otoka.

Islandija je dezela ribicev in kitolovcev. To nenazadnje dokazujejo stevilna okostja kitov, ki lezijo kar sredi ribiskih vasi, kakrsna je naprimer Hellissandur. Silfra je tektonska razpoka med evrazijsko in severnoamerisko tektonsko plosco, napolnjena s sladko kristalno cisto vodo ledenika Langjokull. Potapljanje v Silfri se pogosto pojavlja na seznamu desetih najboljsih svetovnih potopov. Posebno je zaradi izjemno ciste vode, ki omogoca vidljivost tudi do 100 metrov dalec. Obcutek imas, da lebdis. Voda ima le priblizno 3 stopinje... Plezalisce Hnappavellir v blizini mesteca Hof. Toliko plezalne opreme smo imeli s seboj, da smo se lahko podali v skalo. Plezalisce Hnappavellir je lepo urejeno, ima tekoco vodo, zavetje za plezalce in vsa potrebna varovala.

Ravnice juzno od mesta Hella Islandski konji, v ozadju Kirkjufell Na travnikih jugozahodne Islandije tudi balirajo seno. Ledeniska dolina Thorsmork. Narasle vode so precej otezile voznjo. Vulkanske kamnine v okolici Landmannalaugarja

Seveda ima Islandija tudi svoje temnejše plati. Tako opevano izkoriščanje geotermalne energije povzroča kisel dež, zato država trenutno ne investira v nove energetske kapacitete, dokler znanstveniki ne rešijo tega problema. Narava je res čudovita, a kaj, ko so lepote tako rade sramežljivo zavite v meglo in deževne oblake. Ko se naveličaš kampiranja, ker te že cel teden neprestano pere dež, ugotoviš, da najcenejše spanje na skupnih ležiščih z dvajsetimi tujci, v lastni spalni vreči in skupnimi sanitarijami stane najmanj 40€, pa še prostora nimajo nikjer več. Najpopularnejše naravne znamenitosti sploh v glavni sezoni oblegajo reke turistov. Če zapelješ en meter izven utrjene poti, pa čeprav na rečnem produ, ki se dnevno spreminja, te že lovijo rangerji in grozijo s strašnimi globami. Pivo je nesramno drago, a dobro. Edini kruh, ki ima normalno ceno, je v plastiko zapakiran toast v rezinah. Po ledu se z “normalnimi” terenci ne da peljat, če nimaš kakšnega MAN KAT 8×8 v zaščitni četi. Najhuje pa je, da je Islandija tako daleč. Bi šel še večkrat. Z nekoliko počasnejšim tempom in več poudarka na odkrivanju osamljene notranjosti otoka in kakšnim pravim offroadom. Ker Islandija je preprosto lepa. Če imaš dovolj trdo kožo ali debelo denarnico, da preneseš vse neprilike in tegobe, ki ti jih vsakodnevno brezsramno luča v obraz, je preostalo čisti užitek in opoj neverjetnih razgledov, barv, skrivnosti, blagodejne samote, bleščeče vode in neukročene divjine. Pa na mavrice ne smem pozabiti. In nenazadnje smo šele na ladji med vračanjem slišali za obstoj rajske doline nekje na otoku, ki jo bo potrebno nekoč poiskati.

Kar je sprva zgledalo kot trden kup kamenja, se je v trenutku spremenilo v brozgo, podobno svežemu betonu. Mesanica skal, vode in ledu se je ocitno izkazala za ne prevec prevozno. Ker so bili poskusi resevanja z dvema Toyotama in enim vitlom neuspesni, je na sreco prispel na pomoc MAN KAT 8x8. Takemu orjaku je bilo iz betona potegniti Toyoto mala malica. Posledice nepremisljene voznje po ledeniku. Na sreco je guma ostala cela in se je pustila ponovno napolniti z zrakom. Vse pa je bilo konkretno umazano. Skorajda povsod po naseljenem delu otoka so na voljo zastonj avtopralnice, ki sem jih z veseljem uporabljal. Najbolj zato, da clovek ni cel umazan od sivega cestnega prahu, ko pakira prtljago. Mehaniki se na dopustu nimajo miru - Uros je moral sodelovati pri tezavah z zaganjacem moje Yote. Na sreco vsaj dezevalo ni v tistem trenutku.

Med voznjo po jugovzhodni obali Islandije se je popoldansko sonce uspelo spustiti pod oblake, ki so zakrivali ledenike, in pricarati nekaj cudovito pisanih prizorov. Nenavadne oblacne tvorbe med preckanjem notranjosti otoka. Po zelenih pasnikih v blizini civilizacije (obale) pogosto naletis na cele crede kosatorepih islandskih konjickov. Baje jih Japonci jedo. Gullfoss, eden najlepsih slapov na Islandiji.

Po treh tednih potepanja po otoku, ko smo se prepeljali več kot enkrat okoli otoka in nekajkrat čez njega, je bil žal čas za ponovno vkrcanje na trajekt in vrnitev v Evropo.

Seydisfjordur, islandsko pristanisce, in MS Norrona sta ze cakala, da nas odpeljeta nazaj v Evropo.

Pod črto… tri Toyote LC80, skupno 16 norcev, en 8 kW kuhalnik za pašto, skupno 10.000 kilometrov, kreditne kartice in široko odprte oči. Ker takrat, ko se megle in oblaki razgrnejo, ko posije sonce, se med morskimi valovi in mavricami odkrije, kakšni dragulji so dejansko Ferski otoki in Islandija. Čeprav ne povsem enostavni za uporabo in preživetje. Ko prilepiš nalepko z napisom »I survived Iceland« na avto, veš, da je težko prislužena.

Ceprav so vsi ze pobegnili spat, meni severni sij ni dal miru. Dokler ni izginil, sem ga lovil na senzor fotoaparata. Jack Daniels pa je pomagal proti mrazu.

Komur ni bilo dovolj, pa so tukaj še Mišotovi vtisi.