Že kdor se le poigrava z mislijo, da bi z lastnim vozilom poskušal priti iz Egipta v Sudan ali obratno, naleti na svojevrstno pojavo, zapreko pravzaprav – trajekt iz Asuana v Wadi Halfo preko velikega Naserjevega jezera. Ko rečemo »trajekt«, to seveda ni nekaj, kar si evropski možgani predstavljajo pod to besedo, in čeprav je večina overlanderjev že sprijaznjena z dejstvom, da v Afriki nikoli ni nič tako, kot si človek predstavlja, zloglasni Wadi Halfa ferry požene mravljince po hrbtu vsakemu, ki spozna, da ni načina, kako se mu izogniti.

Ob načrtovanju poti iz Egipta v Sudan se hitro izkaže, da obstaja le en način, kako svoje vozilo spraviti preko državne meje. Priti je treba do Asuana, naložiti avto na trajekt in se izkrcati v Wadi Halfi. To je princip, ostalo pa so nianse. Nianse so recimo to, da traja samo urejanje papirjev in vkrcavanje kakšna dva do tri dni, če gre vse po sreči, in podobno se dogaja tudi ob izkrcavanju. Pomembna niansa je to, da tvoj avtomobil ali motor ne potuje na isti ladji kot ti, ampak na posebnem splavu, pontonu ali barki, ki ga nekakšna motorizirana ladjica brez radarja, tako da pluje zgolj podnevi, odvleče včasih kak dan pred odhodom ladje, včasih pa tudi kak teden po odhodu, tebi pa se sanja ne, kje je tvoje vozilo in kaj se z njim dogaja. Niansa je tudi to, da je ladja običajno tako nabito polna potnikov in krame, da si je težko izboriti prostor za spanje na krovu med ljudmi in zaboji, tako imenovane »kabine prvega razreda« pa si tega naziva niti približno ne zaslužijo, in še vnaprejšnjo rezervacijo potrebuješ, da se dokoplješ do nje. In ne nepomembna niansa je tudi ta, da trajekt vozi le enkrat tedensko, ali pa še to ne.

Ko sem zgodnjega nedeljskega jutra dne 9. januarja 2011 vozil ob Nilu od Luksorja proti Asuanu, so se mi vse videne slike in informacije o famoznem trajektu trkljale po glavi in mi zbujale mešana čustva. Mišo je s Polono in Alešem je v Asuan prispel že prejšnji dan in se lotil spopada z mejno in pristaniško birokracijo – nabave kart za trajekt in izvoza vozil iz Egipta, Nermina, Eva, Damjan in Ivo pa so si še ogledali Luksor, zato smo se v Asuan odpravili dan za njimi. Zgodnji jutranji odhod nam je na zadnji kontrolni točki ob izhodu iz Luksorja preprečila policija in čakati smo morali do šestih zjutraj, preden smo se lahko odpeljali. Jutranja vožnja po praznih cestah je bila prijetna in sončni vzhod ob zgornjem Nilu res enkratno doživetje.

_______________________________________________________________________________________________

Ko smo ob devetih zjutraj le prispeli v Asuan, se je začela dirka. Najprej je bilo treba za vsakega od nas pripraviti vso potrebno prtljago za tri dni, potem pa poskrbeti za vkrcanje avtomobilov. Mišota, ki je po mestu skakal za papirji za nas in še za druge, sem ponovno srečal šele v pisarni gospoda Saleha, velikega šefa malega trajekta na velikem Naserjevem jezeru. O gospodu Salehu ti internet pove veliko, a nič kaj lepega. Priznati moram, da mi ni jasno, od kje izvirajo vse negativne kritike tega malega ostrega možička. Do nas je bil povsem korekten in do neke mere celo ustrežljiv.

Kar devet avtomobilov različnih narodnosti se nas je tokrat nameravalo vkrcati na trajekt, in en overland kamion ali bolje rečeno avtobus podjetja Dragoman. To je bila pravzaprav sreča, ker je Dragoman zakupil celoten ponton, kar je pomenilo, da bodo avtomobili tudi dejansko takoj odpluli. Drugače tovorna barka včasih čaka, da se napolni s tovorom, preden odpluje, in to lahko traja kdo ve koliko časa. V Asuanu smo srečali Nizozemca, ki je že dva tedna čakal, da njegov avto prispe iz Wadi Halfe. Deloval je nekolikanj nesrečno. Ko je Mr Saleh izmeril še dolžino mojega avtomobila, smo se vsi skupaj odpravili na postajo egiptovske prometne policije. Potrdilo egiptovskega prometnega sodišča, da v prometu nismo zakuhali nobene prevelike traparije v času svojega bivanja v državi, je Mišo že zrihtal. Oddali smo papirje in po slabih dveh urah čakanja je prišel ukaz, da se odpeljemo v pristanišče. Samo pristanišče leži 12 kilometrov od Asuana in varuje ga visoka železna ograja, pred katero smo se ustavili in spet čakali, čakali, čakali.

Ko so se vrata končno odprla in so nas spustili v sam kompleks pristanišča, pa se je začelo. Prvi carinik, ki bi moral pregledati avte, je jasno namignil, da se počasi že bliža konec delovnega časa pristanišča in da bi bilo modro kaj prispevati, če hočemo, da pospeši svoje delo, da ne zamudimo naslednjih uradnikov. Seveda smo pozni zato, ker so nas pustili tri ure čakati pred vrati, seveda si lahko razpizden in seveda plačaš 20 egiptovskih funtov, da avta ne pregledajo in se lahko odpelješ naprej. Izbire itak nimaš, ti hočeš na trajekt, njim je pa povsem vseeno, ali boš en teden čakal na naslednjega, če bo Alahova volja taka, da bo sploh peljal.

Sledilo je tekanje po pristanišču, iz ene zgradbe v drugo, nekje smo morali kupiti karte za trajekt za avtomobile, drugje oddati egiptovske registrske tablice skupaj z 10 egiptovskimi funti za »transportne stroške«, dokler se nismo znašli v zadnji pisarni, kjer nam je veliki šef izpolnil karnete in ostale dokumente, seveda z zahtevanim »dodatkom za delo preko običajnega delovnega časa«. In celo vrnil je drobiž! Po nekaj urah se je končno zaslišalo, da so vse formalnosti opravljene in da je čas za vkrcanje avtomobilov.

V koloni smo se odpeljali po nasipu do vode, in tam je bil privezan niti ne tako majhen ponton. Najprej so spravili nanj Dragomanov kamion, potem pa so se žogali z našimi avtomobili. Mišo je bil že vkrcan, mene pa so poslali še enkrat na kopno, tako da je na koncu šlo precej na tesno. Kot zadnji avto sem na tovorni del splava zapeljal šele s pomočjo skrivljenih plehov, ki so jih privlekli od kdo ve kod in postavljali pod sprednje kolo, da je zapeljalo čez usek na rampi in Nisko je bil stisnjen na plovilo. Cmok v grlu, ki je nastajal ob misli, da bo zmanjkalo prostora, se je počasi raztopil, ko smo se s taksijem vračali v Asuan.

__________________________________________________________________________________

Prav tako s taksijem smo se naslednje jutro ponedeljkastega 10. januarja 2011 vsi odpeljali v pristanišče. Pontona ni bilo več, baje je odplul že prejšnji dan, čakala pa nas je ladja. Seveda šele po vseh opravljenih carinskih formalnostih. Spet smo nekaj ur stali pred ograjo pristanišča, le da tokrat nismo bili sami, ampak je naokoli gomazela cela množica Egipčanov in Sudancev, vsak s svojo goro krame, ki je iskala pot iz Egipta na jug. Ko je prišel gospod Saleh, smo lahko kupili še karte za trajekt za potnike, potem pa smo le stopili skozi ograjo in spet so se začele mejne »formalnosti«. 10 funtov tu, 20 funtov tam, navsezadnje smo se po nekaj urah prebili skozi vse kontrolne točke in zakorakali po pomolu do ladje.

______________________________________________________________________________

Na krovu smo poskušali najti čim boljši prostor, in po nasvetu gospoda Saleha smo se utaborili pod rešilnimi čolni. Ta prostor je za ograjo, ki te varuje pred navalom množice ostalih potnikov. Na vrhnji železni palubi smo si spalne vreče postlali na kartone, ki jih je prožrtvovalno priboril Aleš, in nato opazovali, kako je reka ljudi in zabojev počasi zalivala ladjo. Ta plima je trajala kar nekaj ur, na sosednjo barkačo, namenjeno tovoru, so nakladali vse možno, od televizorjev do plastičnih streh za tuktuke, na tisoče kartonastih škatel, ki so vsebovale kdo ve kakšno robo, pa so naložili tudi na našo ladjo. Ljudje so se borili za prostorčke, kjer bodo v miru ležali, kjer bo njihova prtljaga na varnem, in kjer bo vsaj nekoliko manj verjetno, da jih bo kdo pohodil. Celo ladjo je zajel čisti kaos.

_____________________________________________________________________________

Ko je bilo vse naloženo, se je sonce že krepko bližalo zatonu. Tedaj se je ladja končno premaknila in zaplula na širno Naserjevo jezero. V rožnatih barvah sončnega zahoda smo lahko uzrli še veliki asuanski jez, ki zadržuje toliko vode, da zadošča za sto let egipčanskih potreb, potem pa smo se obrnili proti jugu, Sudanu naproti. Še pred večerjo je bilo treba poskrbeti še za malo birokracije, človek že izgubi občutek, katere vse papirje je moral izpolniti in oddati, potem pa so ugasnili luči in ladja se je zavila v temo.

Tik pred sončnim vzhodom smo pluli mimo Abu Simbla, a nekateri smo ta veličastni prizor malomarno prespali. Tega mi je še vedno žal, kljub temu, da sem sončni vzhod že občudoval buden. Nekaterim pa je jutro prineslo drugačne občutke – Nermini so ponočni zmanjkali čevlji in cel kup stvari iz damskega kovčka, med drugim tudi steklenica viskija.

_____________________________________________________________________________

Ko je bilo mimo še eno izpolnjevanje obrazcev, smo že zagledali sudansko obrežje in ladja je pristala. Nanjo je spet navalila množica ljudi, ki so premetavali in razkladali zaboje, ki jih je ladja pritovorila, in kmalu smo se lahko izkrcali tudi mi. Po pomolu nismo smeli iti peš, pač pa nas je dobrih 500 metrov daleč do carinskih poslopij pristanišča v Wadi Halfi odpeljal avtobus. Spet mejni postopki, ugibanje, kje so naši avtomobili, in srečanje z Mazarjem.

Tako kot o Salehu tudi o Mazarju internet marsikaj pove. Predvsem to, da je pravi monopolist in da papirjev za vstop v Sudan brez njega ne boš dobil. Kakršne koli informacije že krožijo, bil je prijazen, ustrežljiv in pravzaprav poceni, sploh v primerjavi s korumpiranimi egiptovskimi mejnimi uradniki na drugi strani jezera. Ko so nas sudanski mejni organi pregledali, smo najeli taksi, star razšklepetan Land Rover, ki nas je iz pristanišča pripeljal do Kilopatra hotela v mestu. Tam smo vse papirje predali v roke Mazarju in se prepustili čakanju na avtomobile.

_____________________________________________________________________________

Z Mišotom sva se blagovolila ostriči, privoščili smo si čudovito večerjo in še bolj čudovito metino šišo, se razveselili čudovite novice, da je ponton z našimi avtomobili prispel, uživali v čudovitem sončnem zahodu in spali na malo manj čudovitih posteljah, ki so bile tako uničene, da je bilo treba na koncu jogi položiti na tla, če si hotel ohraniti vsaj malo cel hrbet.

_____________________________________________________________________________

Zjutraj smo kar lep čas čakali Mazarja, ki je po mestu tekal s papirji, da je uredil vse potrebno za pridobitev potovalnega dovoljenja za Sudan in za uvoz avtomobilov, nato smo se odpravili v pristanisce, spet s starim razšklepetanim Land Roverjem. In res, tam je bil ponton, tam so bili nasi avtomobili, Niskotove lučke so me veselo pozdravile. Izkrcanje se je sicer zavleklo za nekaj časa, ker so morali vkrcati čredo kakih tristo krav, namenjenih v Egipt, a vseeno sem bil zadovoljen. In občutek, ko svoj avto po nekaj dneh negotovosti, kaj kaj se z njim dogaja, ali so ga potopili ali ukradli, zapelješ ponovno na terro firmo, je neprecenljiv.

_____________________________________________________________________________

Odpeljali smo se še do carinskih poslopij, avtomobile so še pregledali, preverili številke, izpolnili karnete, in zgodaj popoldne smo končno lahko zapustili pristanišče in se po lepi gladki cesti odpeljali dobra dva kilometra daleč do Wadi Halfe. Mazar je za ceno 5 USD po glavi uredil vse papirje, avtomobilski karneti so bili žigosani, v naših potnih listih se je svetilo potovalno dovoljenje, in pot naprej je bila mogoča.

Ko sem Wadi Halfo prvič zagledal, med vožnjo s taksijem iz pristanišča, me je presunilo, kakšna luknja je to, a v tistih nekaj kratkih urah, ki sem jih preživel v njej, mi je prirasla k srcu. Verjetno veliko po zaslugi odlične metine šiše. Z veseljem bi ostal še eno noč, a odločilo smo se drugače. Naložili smo kramo v avtomobile, se poslovili od Mazarja in Wadi Halfe, in se odpeljali naprej proti jugu, po novi puščavski cesti, čudovito gladki in široki, proti Dongoli in novim dogodivščinam naproti.

.