Tako je pisalo na nalepki, ki sem jo nekaj dni pred odhodom napopal na pokrov motorja svojega Nissana. Tunizijo že dobro poznamo, zakaj ne bi šli tokrat v Libijo? Ne morem reči, da si nisem želel, a v jeseni, ko je Mišo »projekt« pripravljal, si nisem mislil, da bomo res šli. Pa se je vendarle obrnilo drugače od pričakovanega in kar naenkrat smo se že pripravljali za odhod. Priprave avtomobila, prevod potnih listov v arabščino, vize, načrt poti, flisi, nalepke… Potem pa odhod. Velika skupina, 8 terencev, 20 ljudi in en otrok, in dolga dolga pot. Ob koncu lahko le rečem, da smo bili dobra skupina, drugače nam takih podvigov, kot je zamenjava zobnikov v obeh diferencialih Toyote LC 80, ne bi uspelo izvesti. O Libiji ne morem na kratko povedati ničesar – tako drugačna je od vsega, kar smo vajeni, da moram biti z besedami previden.

Ko se je po treh tednih libijski del potovanja zaključil in smo se s prvo skupino popotnikov, ki se je vrnila domov, v Monastirju poslovili, sva z Mišotom v prijetni družbi uživala še en teden v Tuniziji. Bolj počasi, nežno, a res z velikim užitkom, od peska, dežja, opazovanja zvezd, shawarme, čaja, šiše do brika s kaprami. Primerno… kulturno… to je edina prava beseda.
Po devetindvajsetih dneh, ob povratku v Tolmin, se je zabeležilo dobrih 8500 prevoženih kilometrov od odhoda od doma. Peska, pist, brezpotij – po grobi oceni slaba četrtina. Ob povprečni porabi 14.56 l/100 km je moj Nissan požrl skoraj 1.240 litrov nafte, ki je skupaj stala 330 EUR. Gorivo je v Libiji na srečo poceni, slaba 0,09 evra stane liter nafte. Kvaliteta goriva je seveda drugo vprašanje.
Razočaranje? Niti enega zaresnega, poštenega vkopanja, da imaš polne gate… peska. Best of? Kaj pa vem… potovati.

MINUS 1. DAN: PETEK, 06.03.2009 – NEPREDSTAVLJIVO POČASI
TOLMIN

Zelo počasi in umirjeno minevajo zadnji nakupi hrane in pakiranja. Ko je ura pokazala sedmo zvečer, je bilo vse že pripravljeno in avto naložen. V primerjavi z lansko ekspedicijo je bil to totalen luksuz. Zvečer je celo toliko časa ostalo, da smo si privoščili pivo, potem pa zadnji tuš doma, zadnje spanje v domači postelji, izklop računalnika… Dosti bolj kulturno kot pa šraufanje in švasanje zadnje trenutke pred odhodom. Mogoče pa se počasi le učimo…

1. DAN: SOBOTA, 07.03.2009 – ČISTO ZARES ODHOD
TOLMIN – GENOVA – LADJA

Jutro je jasno s temperaturami pod ničlo. Ob sedmih zjutraj poberem Žagarja, nekoliko kasneje pa še Roka. Ko vzhaja sonce, že šibamo proti Novi Gorici, kjer si privoščimo zadnjo slovensko nafto in kafe. Na počivališču na Gonarsu se končno zberemo vsi. Žagarja prepustim Mišotu, Maša pa pride se nam pridruži v Nissanu.

Do Genove se ne zgodi nič pretresljivega. Zgodnji smo, gneča ni velika. Nekateri v pristanišču še lepijo nalepke, drugi se igrajo s plinskimi jeklenkami. Ko Carthage pristane, srečamo Mareta in Gorana – 14 dni so se potepali po Tuniziji. Z Mišotom iščeva glavni pristaniški terminal, da bi kupila tablete proti morski bolezni, ker je morje baje precej nemirno, in čeprav se potikava po na trenutke sumljivih hodnikih, nama nazadnje le uspe, da se vrneva k skupini, oborožena z protibruhalno medicino.

»Equipage aux poses des manoeuvres!« Ko se je stemnilo, smo odpluli. Ker je Mare opisoval grozljivo razburkano morje, take valove, da je ladja skakala po dvajset metrov gor in dol, valovi pa so zalivali kljun, med večerjo vzamem tableto proti slabosti. Kdo ve, ali je bila to zasluga tablete ali dejstva, da je bilo morje skorajda mirno, a slabost se me ni lotila. Irena in Petra te sreče nista imeli – zelena barva njunih obrazov je kazala na hudo razvrvano notranjost. Jaz sem po tuširanju čisto mirno zaspal.

2. DAN: NEDELJA, 08.03.2009 – AFRIKA ALI SPET DOMA
LADJA – TUNIS – MONASTIR

Plovba je umirjeno minevala ob običajnem izpolnjevanju carinskih obrazcev, nabijanju taroka, klepetanju in poslušanju žiloreznih komadov. Hudiča, kdo še rola Toni Braxton? Pa tudi Ken Lee v originalu ni manjkala…

Ko sem na obzorju že razločil minaret mošeje velikega predsednika Ben Alija, sem začel dojemati, da smo prispeli. Da smo se vrnili na Črno celino. Končno. Nekaj pred četrto uro popoldne je ladja pristala.

Kmalu smo bili ven iz carinske cone, sledila je montaža radijskih postaj in GPS-ov, ki jih je treba skrivati pred cariniki, in pot do Monastira. Na cestninski postaji nas, pa ne edine, kljub vsem izkušnjam in opozorilom, nategnejo na suho. Bienvenu, mon ami!

V Monastiru si še pred odhodom v hotel privoščimo najprej brik. Samira je še vedno tam, zgleda vesela, da nas vidi. Na Mauriciusu je bila en mesec, pravi, in je ugotovila, da je še slabši od Tunizije. No, njeni briki so še vedno vrhunski. Pred spanjem smo si privoščili še čaj in šišo… prvi večer v Afriki, prvi čaj in prva šiša, tako kot se spodobi.

Kot najmlajša »zakonca« dobiva z Mašo v hotelu edino razpoložljivo sobo z zakonsko posteljo. Na žalost je ena postelja pomenila tudi samo eno odejo, ki ni bila nič večja od tistih za navadne postelje. In začetek marca je tudi na severu Tunizije ponoči še prav hladno…

3. DAN: PONEDELJEK, 09.03.2009 – POČASI PROTI JUGU
MONASTIR – TATAOUINE

Po zgodnjem tradicionalnem hotelskem zajtrku začnemo hitro pot proti jugu. Ko pustimo za seboj Sfax, si privoščimo prvo obcestno ovco. Mišo je glavni pogajalec, Janez pa nadzorni kuhar. Malo kasneje si privoščimo še čaj, potem pa se mimo mesta Medenine pripeljemo do Tatauina, kjer nas je čakal hotel. Če rečem čakal, seveda pretiravam – vsem uslužbencem hotela, vključno s šefom, se ni dalo delati in odpreti hotela za nas. Zato so se trdno držali svoje (visoke) cene in nobeno pogajanje ni obrodilo sadov, vsaj sprva ne. Ker pa prave izbire nismo imeli, smo na koncu le ostali v hotelu. Bil je najbližji libijski meji.

Pozno popoldne smo se odpravili v samo medino Tatauina. Mesta še nisem poznal in zanimalo me je, kakšno je. Kot eno izmed središč turizma na tunizijskem jugu je precej lepo urejeno, kljub temu, da je bil center precej prazen. Našli smo primerno čajnico, nakupili zaloge sveže hrane, za vrhunec pa smo si privoščili še nakup šiše. Trajalo je dobro uro, a na koncu sem postal lastnik lepe, in kar je najpomembnejše, popolnoma delujoče šiše, pa seveda obveznega oglja. Metinega tobaka pa smo imeli še dovolj. Le tega še ne vem, ali naj štejem dejstvo, da me je prodajalec označil za barabo, kot kompliment svojim pogajalskim sposobnostim…

Večerja, ki smo si jo privoščili v restavraciji poleg hotela, je bila klasično tunizijska – od harise in brika do pečene kure, ovce, riža in pomfrija. Potem pa še šiša z lokalci, ki so poznali Zahovića in Slovenijo. Fuzbal res ne pozna meja.

4. DAN: TOREK, 10.03.2009 – ČEZ LIBIJSKO MEJO GADAFIJU V OBJEM
TATAOUINE – RAS ADJIR – GHADAMES

Če hotelsko osebje prejšnji dan že ni hotelo poslušati naših zahtev po zmernejši ceni, pa se je konkretno potrudilo z zajtrkom. Že navsezgodaj, ko se dan še niti delati ni začel, že jemo svež kruh z vsemi možnimi marmeladkami in mehko kuhanimi jajci. Sledi gas proti meji, Ras Adjiru in Libiji.

Ker še pred mejo malo zapaničarim, da smo na tesnem z nafto, se ustavimo na edini bencinski črpalki, ki jo srečamo ob poti, in na srečo je že odprta. Natočim nafte za 10 TD, na hitro, potem pa že šibamo naprej. Sonce vzhaja, ko drvimo po glavni, pravzaprav edini cestni povezavi med Tunizijo in Libijo. Ob poti stojijo tipi, ki nam mahajo s celimi svežnji libijskih bankovcev. Prekupčevalci z devizami, kot pri nas pred dvajsetimi leti. Ah nostalgija!

Meja je ponoči zaprta. Na srečo kolona vozil ni pretirano dolga. Iz Tunizije smo hitro, malo dalj pa traja, da nas spustijo v Libijo, seveda šele po tem, ko dobi vsak avto svoje libijske tablice in prometno dovoljenje. Poprej so cariniki in policisti avtomobile še pregledali, pri nekaterih posameznikih seveda našli alkohol, ampak vseeno se kompletna procedura ni pretirano vlekla.

Dobrodošli, Velika socialistična ljudska libijska arabska jamahiriya vas sprejema vase in pozdravlja! Jamahiriyo je spesnil veliki Moamer Gadafi sam, pomeni pa nekaj takega kot država množice. Gadafi ni samo politik, je tudi politični teoretik. Igre ne le igra, ampak ji postavlja svoja pravila. Marsikateri evropejski diktatorček, kot je recimo Berlusconi, tega ne razume.

Končno spoznamo našega vodiča, Mohameda Alija, in policaja po imenu Halil (ali nekaj podobnega). V prihodnjih dveh tednih nas bosta vodila po varni poti mimo nevarnosti in nas branila pred vsem hudim.

Po prehodu meje si najprej priskrbimo libijski denar. Dobrih 160 libijskih dinarjev dobiš za 100 evrov, nekateri pa celo dvakrat toliko. Očitno je globok Irenin pogled povsem zmedel bančnega uslužbenca. Preden ji uspe, da mu to pove, jo spravimo ven iz banke.

Sledi vožnja ob obali, iskanje nafte, kura in riž v obcestni restavraciji, potem pa pot na jug. Ceste so odlične, ravne in široke, prometa je malo, a Ghadames je daleč daleč na jugu. In pustolovščina se komaj začenja.

Najprej se vodič malo izgublja, ampak nič hudega, pokrajina je tako fascinantna, da je vsak nov pogled vreden izgubljenih kilometrov. Potem pa se začne dogajanje, in sicer Čufrovi toyoti poči zadnje levo platišče. Očitno lite feltne niso za Afriko. Rezerva mora s strehe in kmalu nadaljujemo s potjo. Ko pa je sonce že zašlo in je začela vzhajati luna, je Tomotovemu puchu sredi levega ovinka pri dobrih 100 kilometrih na uro odtrgalo zadnje desno kolo. Malo se je iskrilo, odpadlo je malo plastike, gumo smo našli kakih 200 metrov stran od ceste, kjer jo je ustavilo dvigujoče se pobočje, a hujšega ni bilo. Razlogi – vijaki, s katerimi so bili pritrjeni distančniki, so bili predolgi, in platišče ni nalegalo na distančnik, ampak samo na vrhove glav vijakov. Vse skupaj se je počasi odvilo, nekaj vijakov se je odlomilo, in guma je bila osvobojena. Sledila je odstranitev vseh distančnikov in montaža koles direktno na pesta. Tomotov puch je tako postal »ozkotirna železnica«, ampak gum pa ni več izgubljal.

Med tem našim nenapovedanim postankom sta se vodič in policaj odpeljala naprej po bencin, rekoč, da nas počakata v naslednjem mestu. Ko smo s potjo nadaljevali, pa ju ni bilo nikjer, zato smo se odpeljali direktno proti Ghadamesu. Problem ni bil v tem, da ne bi znali najti poti, problem so policijske kontrole, ki nadzorujejo celotno libijsko cestno mrežo. In brez policaja in vodiča te kontrola pač ne spusti naprej.

Seveda nas je kontrola pohopsala, preden sta nas vodiš in policaj dohitela. Kar je res, je res – kljub dejstvu, da nihče od nas ni znal arabsko, nihče od policistov pa francosko, angleško ali nemško, so bili nadvse prijazni, razumevajoči in so nama z Mišotom celo ponudili čaj, pa niso niti slučajno hoteli slišati, da bi sami nadaljevali pot. Med dogovarjanjem, v katerem avtu se bo peljal policist, ki nas bo pospremil do Ghadamesa, pa sta le pridirjala naš policaj in vodič. Šef kontrole je našemu mlademu policaju malo navil ušesa, potem pa smo lahko nadaljevali pot.

Bilo je mrzlo za umret, ko smo končno prišli do kampa, si privoščili čaj, pred spanjem malo mučili kitaro in uničili zaloge žganja, potem pa zaspali.

5. DAN: SREDA, 11.03.2009 – KONČNO DOL Z ASFALTA
OD GHADAMESA PROTI AL AWEINATU I.

Jutro je mrzlo, le kakšno stopinjo nad ničlo je pokazal termometer. Čufer je že od jutra iskal drugo feltno, a je našel le zračnico. Čez noč sta vodiča svoj civilni avto zamenjala za toyoto LC 80, bencinarko, v stanju, ki bi ga najbolje opisal kot razrahljano.

Po zajtrku nakupimo še zaloge kruha in natočimo polne rezervarje nafte. Kar lep čas traja, da so vsi tanki polni, potem pa se odpravimo proti puščavi – dol z asfalta. Zdaj se začenja tista prava Libija, ki smo jo čakali – brezpotja in pesek.

Toda avantura se začenja precej počasi. Čeprav so piste odprte in primerne za hitro vožnjo, se vodič vleče le s hitrostjo okoli 25 km/h, zato napredujemo počasi in le na nekaterih ravninah malo pretegnemo konje. S prežganih tal se za našimi avtomobili dvigajo oblaki prahu in bolj zadaj kot voziš, več ga požreš.

Sredi popoldneva smo se nenačrtovano ustavili – Čufrova nova zračnica ni zadržala načetega platišča – to se je popolnoma razklalo in spotoma še malo nalomilo mehanizem ročne zavore. Brez panike, situacija je popolnoma obvladljiva, avto je kmalu postavljen na rezervno gumo in vozen. Zvečer v bivaku so napako hitro popravili.

Prostor za bivak je vodič odredil na prvih peščenih zaplatah ob lepem kanjonu. Za večerjo smo si privoščili čisto zaresno friko, potem pa smo s šišo pozdravili polno luno. Le mraz je kar precej pritiskal.

Čutim, da je pesek blizu, in težko ga čakam.

6. DAN: ČETRTEK, 12.03.2009 – PRVIČ VKLOPIM 4X4
OD GHADAMESA PROTI AL AWEINATU II.

Ponoči mi je skoraj zmrznil nos, a s prvimi sončnimi žarki je bilo to pozabljeno. Za zajtrk sva z Mišotom pekla hbso, da bi počastila celo družbo, a nihče ni pokazal zaupanja v najin projekt. Raje so se mučili s suhim kruhom.

Za kratek razrit vzponček iz kotanje, kjer smo taborili, nazaj do piste, si privoščim razkošje in prvikrat na tem potovanju vklopim pogon na vsa štiri kolesa. Vsaj malo za občutek, da smo skoraj teden dni na off-road tripu! Pot proti jugu nadaljujemo z nekoliko hitrejšim tempom, mene pa žene tudi obet, da bomo zvečer prišli do sipin. Spet cel dan požiramo prah, malo se nadihamo le ob postankih, kot takrat, ko vodič menja predrto pnevmatiko ali popravlja avto. Ugotovimo namreč, da mu ne deluje plin, zato vozi lahko le s konstantnimi 2000 obrati. Težave je imela tudi Markova toyota, neusmiljen makadam mu je dotolkel gumice vpetij amortizerjev. Na srečo je Mišo izvlekel rezervne iz svoje zakladnice in pot smo lahko nadaljevali.

Ko se je popoldne prevešalo v večer, so se na obzorju pričele pojavljati prve sipine. Kar ščemelo me je v prstih in težko sem zdržal počasen tempo. Res smo zvečer prispeli na prvi pesek, se celo malo poigrali v njem, nato pa iskali prostor za prenočišče. Šobijev bivak, kot je bil prostor po svojem odkritelju kasneje poimenovan, je bil res čudovit na pogled, a ni nudil osnovnega, kar se od taborišča zahteva – zavetja pred vetrom. Ko je sem poskušal ponoči pod šotorko zavijati svojo glavo v šeš in se nekako obvarovati pred peskom, s katerim me je veter konstantno zasipal, sem razumel vodičevo zmajevanje z glavo, ko je ugledal prostor, ki so ga za prenočevanje izbrali bledoličniki. Maša je bila pametnejša od mene in je, po neuspelem poskusu, da bi spala v skupaj spetih spalnih vrečah, raje šla spat v avto.

 

Ko smo postavljali tabor, je Mišo opazil, da je moj nissan izgubil vijak pri enem od nosilcev zadnjega diferenciala. Popravilo je bilo enostavno, ko smo našli dovolj dolg in močan vijak nekje med Janezovo zalogo. Ker pa smo bili že ravno pri mehaničnih opravilih, sem očistil še prah iz zračnega filtra. Potem pa sem ugotovil, da mi zadnja desna zavora po malem blokira, ker je očitno zaribala. Obvestil sem Mišota, a sva lahko le skomignila z rameni – gremo naprej, dokler bo, pa bo.

7. DAN: PETEK, 13.03.2009 – PESEK!
OD GHADAMESA PROTI AL AWEINATU III.

Sredi čudovito lepega, z rdečo in oranžno barvo prežetega, a mrzlega jutra se spet hitreje odpravimo naprej. Komaj čakam pesek in že kar pisano gledam, ko opazujem vodiča, kako se obotavlja in izgublja in noče zapeljati v sipine, ki se odpirajo pred nami. Potrebno je malo resnega pogovora, da veliki Mohamed Ali dojame, da bi se mi vsi radi vozili po pesku! Potem pa končno … sipine.

Prečimo nekaj desetkilometerski pas sipin iz precej grobega oranžnega peska. Vsi se malo zakopavajo, tudi vodiča je bilo treba včasih izvleči. Tudi prisilen postanek imamo, ker je vodičevi toyoti, ki jo je vžigal z jedilnimi vilicami, odpovedala sklopka. Na srečo smo v dobri uri avto že usposobili za nadaljnje potovanje. Pa nič hudega, važno je, da smo na pesku. Ugotavljam sicer, da moj nissan ne vleče tako, kot bi si želel, a krivdo pripisujem preveliki teži in slabi nafti.

Na mojo veliko žalost je bilo peska kmalu konec in spet so nas čakale piste. To je bil, vsaj zame, eden najbolj mučnih delov potovanja. Povsod sam prah, grobe skale, uničene piste, feš feš in neskončno kilometrov. Čutil sem, kako avto trpi, in trpel sem z njim. Včasih smo si poskušali trpljenje lajšati z vožnjo izven piste, a da si zapustil pot, si moral prevoziti na bankino narinjene skale. Kako je to nevarno za gume, je dokazal Bojči. Ostre skale so popolnoma razcefrale bok all-terrainke.

Kljub načrtu, da bomo ta dan po dobrih 700 kilometrih potikanja po nikogaršnji divjini spet dosegli civilizacijo, nam to ni uspelo. Zato smo prepustili vodiču, da je zapustil pisto in nam poiskal tabor v zavetju med sipinami. Pred spanjem sem, misleč, da je za pomanjkanje moči motorja kriva umazanija v nafti, še zamenjal naftni filter. Zavore so to etapo še zdržale.

8. DAN: SOBOTA, 14.03.2009 – NAZAJ NA ASFALTU – BREZ BREMZ
AL AWEINAT – GHAT

Nekaj deset kilometrov peščenih ravnin nas je še ločilo od asfaltne ceste. Znova sem ugotavljal, da mi avto ne deluje tako, kot bi si želel – ni zmogel razviti prave hitrosti, motor se je precej grel in za nami se je kadilo kot iz tovarne. Še vedno sem krivil slabo nafto in preobteženost, pa tudi zahtevno peščeno podlago. A že kmalu, ko smo po nakupih zalog hrane in nafte v Al Aweinatu, ko šibamo po asfaltu proti Ghatu, sem uvidel, da pesek ni bil nič kriv. Avto je komaj dosegel hitrost 100 km/h po ravnem, navkreber sploh ni hotel iti. Težave je lajšalo edino švercanje v zavetrju Mišotove toyote.

Za nameček pa mi tik pred Ghatom dokončno odpove zadnja leva zavora. Zavorna ploščica se je tako izrabila, da je preprosto odpadla, in zavorni cilinder se je odmaknil celo do zavornega diska. Trenutek je bil precej zastrašujoč, ker se ob pritisku na zavoro ni zgodilo nič – zavorni pedal se je mehko vdal, avto pa ni niti najmanj upočasnil. Z ročno zavoro mi ga je uspelo ustaviti ob cesti, pa tudi zavore so začele delati, ko se je dovolj zavorne tekočine napumpalo v pokvarjeno čeljust.

Na obveznem postanku pred policijsko postajo v Ghatu, kjer sta vodič in policaj opravljala svoje poslanstvo in naši skupini skušala zagotoviti dovoljenja za potikanje po mestu in njegovi okolici, se je bilo treba odločiti, kaj bomo z mojo bremzo. Akcija, ki je stekla, bi lahko služila kot prikaz osnov servisa zavor. Na kratko – 4 ure, en polomljen vijak, en na novo izdelan vijak, komplet novih zavornih ploščic, ki smo jih v pravo obliko zbrusili, čudovito sodelovanje z lokalnimi mehaniki, cel kup brušenja, čiščenja in mazanja. Rezultat je bila ena delujoča zavorna čeljust.

Ostali člani naše skupine so si privoščili ogledovanje starega mestnega jedra Ghata, ki je baje fascinantno, in nakupili še dodatne zaloge hrane, ki nam jo je zmanjkovalo, predvsem čebule. Zvečer smo nabirali drva za tabor v bližnjih sipinah nekaj kilometrov od Ghata, in Maša si je prisvojila lobanjo s kadavra nekega vitorogega ovna. Še dobro, da je kožo, ušesa in večino mesa z nje odstranila pred vrnitvijo v tabor, ker je bil vonj razpadajočega mesa res nagnusen.

Med večerjo in obvezno šišo po njej je vladala zadovoljna atmosfera – Nisko je bil spet vozen in naslednji dan so nas čakale lepote Akakusa. Tako dobre volje sem bil, da sem celo posodo pomival in se le široko nasmehnil Roku, ko je pogledal, kaj sem ušpičil, in hitro poravnal prevrnjeno plastenko vode. Ponoči mraza ni bilo več, bili smo daleč na jugu.

9. DAN: NEDELJA, 15.03.2009 – LETETI V AKAKUSU
GHAT – AKAKUS

Ker smo spali sredi peska, ni bilo druge, kot da se pred odhodom še malo podimo po sipinah, polni pravega otroškega veselja. Pesek je le pesek, in redko kateri občutek se lahko primerja s tem, da bose noge zakoplješ globoko v plast od sonca razbeljenega puščavskega peska, dokler se ne prikoplješ do hladnejših globin.

A mudilo se nam je naprej. Po obnovitvi zalog nafte, vode in hrane v Al Aweinatu, kamor smo se vrnili iz Ghata, nas je pot vodila naprej v kraljestvo Akakusa. Celo popoldne smo se vozili po rdečem pesku med temnimi skalami, vmes pa občudovali različne stenske poslikave in gravure iz časa, ko je bila Sahara še savana. Ta mesta, sploh bližje civilizaciji, so ena od glavnih turističnih znamenitosti Libije in turiste kar s terenci dovažajo, da lahko občudujejo mojstrovine davnih umetnikov.

V zavetju ogromnih peščenjakov smo postavili svoj večerni tabor. Prav ti peščenjaki, grobi kot brusilni papir, so nekatere premamili, da so se vzpeli dlje od tal, kot bi bilo sicer dobro za njihovo zdravje. To je najbolj eksplicitno dokazala Irena, ki je med plezanjem par metrov nad zemljo izpulila skalo in nato sledila gravitaciji do tal, ki so nič kaj nežno pobožale predvsem njeno trtico. Več sreče kot pameti, bi lahko rekli, ko je rentgen v Ljubljani pokazal popolnoma nedotaknjeno hrbtenico. Tako smo dobili v odpravi resno ranjenko, ki pa je s pomočjo  painkillerjev in nesebične pomoči sopopotnikov brez škode, in lahko rečem tudi da prijetno, preživela preostanek avanture.

10. DAN: PONEDELJEK, 16.03.2009 – PEINTURE, GRAVURE, VETER
POTEPANJE PO AKAKUSU

Preden smo se zjutraj odpravili odkrivati lepote Akakusa, smo še svečano položili k večnemu počitku mojo posodo za pečenje hbse. Odločila se je, da je suženjstva dovolj, in da želi ostati v Akakusu. Kdo bi ji zameril.

Razmišlja, ko sedaj to pišem, a žal bolj malo lahko povem o Akakusu. Tako se mi je dogajalo po celi Libiji, da enostavno ne najdem pravih besed, s katerimi bi lahko opisal pokrajino. Nekaj poskušam mahati z rokami in vneto razlagam, pa je slika, ki jo ustvarjam, preveč bleda in nepopolna, brez prave ostrine, barv in podrobnosti. Res lahko povem, da smo videli gravuro slončka, ki je bil simbol naše odprave, videli smo slikarijo žirafe in ogromne naravne oboke ter nešteto rumenih tabel, ki so označevale arheološka najdišča. Vozili smo se po pokrajini, ki bi lahko bila na Luni, in veter je tako pihal, da mi je bilo popolnoma jasno, kako mu je v dolgih tisočletjih uspelo obrusiti skale v vse te čudovite oblike. Pa kako smo odkrivali čudne rastline, ki smo jih poimenovali bržote (Calotropis procera), in se čudili, kako lahko rastejo v enem najbolj suhih predelov Sahare. Res lahko opisujem, kako smo se zaganjali v visoko sipino, ki je nastala v zavetju skalne pregrade, kako se je Bojči skoraj prevrnil, kako je Čufer ponovno popravljal počeno cev interkulerja, kako so podložke vpetja amortizerjev Šobijevega defenderja dočakale svoj konec, kako smo zvečer v bivaku opazovali skakače, peli in igrali kitaro in pili viski na zdravje Tomotovega sina, ki je nekje daleč v Evropi praznoval rojstni dan. Vse to se je res zgodilo in res smo bili v Akakusu, enem najlepših predelov Sahare in sveta, ampak moje besede niso dovolj. Akakus je treba vpiti z vsemi čuti.

Malo žalosten sem bil popoldne. Moj zvesti fotoaparatek, Canon A80, ki je bil z menoj že četrtič v Sahari, zlorab po Evropi niti ne bom omenjal, se je očitno zadušil od prevelike doze snemanja skozi okno v nemogočih prašnih libijskih razmerah. Naj počiva v miru.

11. DAN: TOREK, 17.03.2009 – SMER: SEVER
AKAKUS – AL AWEINAT – JEZERA UBARI

Naš odhod iz Akakusa je pospremilo nevihtno vreme s čisto zaresnim dežjem, ki je opral črne skale, poudaril oranžno barvo peska in čaral prizore, ki jih domišljija ne bi mogla nikoli ustvariti. Hitro, skoraj prehitro se izvijemo iz zadnjih skalnato-peščenih labirintov in spet smo v Al Aweinatu, od koder nas pot pelje naprej k jezerom Awbari.

Slaba ribežnata cesta nas je mimo Awbarija pripeljala spet do peska, do slanih jezer, skritih med sipinami Idehan Awbari (ali Ubari in še kak drug način zapisa bi se našel, marsikdo jih po največjem in najslavnejšem jezeru, ki pa se sedaj žal suši, imenuje kar Mandara jezera). A še preden smo dosežegli prvo jezero, nas je grozeča nič prisilila, da smo kar med sipinami poiskali prostor za taborišče. Še pred nočjo z Rokom izkoristiva zadnjo svetlobo in se povzpeva na najvišji vrh sipine nad taboriščem. Z vrha opazujeva vrvež male skupine pod seboj. Priprave na večerjo, postavljanje šotorov, kurjenje ognja. Čutim, da nas vse prevzema utrujenost. Potujemo sicer še ne dolgo, a kilometrov in ur, preživetih v avtomobilu, se je nabralo že ogromno.

 

Pred spanjem sem ponovno zamenjal naftni filter v upanju, da bo imel motor mojega avtomobila kaj več moči. Čakal nas je namreč cel dan peska.

12. DAN: SREDA, 18.03.2009 – POLOM PRI JEZERIH
JEZERA UBARI

Končno smo dočakali dan, namenjen celodnevnemu igranju v največjem peskovniku na svetu. Jezera Awbari so sicer ena glavnih turističnih atrakcij Libije in kar nekaj turističnih toyot se vsakodnevno podi tam okoli, tako da vsa jezera povezuje med sipinami zvožena pista. A izven piste, kjer se pesek vzdigne tudi več sto metrov visoko, se ni vozil nihče. Deviški pesek je čakal na nas.

Tako je dan mineval v preganjaju po sipinah, barantanju s prodajalci spominkov ob jezerih, ogledovanju jezer. Mimo jezera Mafo do jezera Gabroun, kjer smo pili čaj, potem pa naprej po pesku do jezera Um el Maa. Najbolj pogumni (pravzaprav večina) smo si tam privoščili kopanje v vodi, ki je bila skoraj tako slana kot Mrtvo morje, temperatura na površini pa je bila kakih 15 stopinj nižja od tiste na globini nog. Osvežitev je bila prijetna, zelo dobrodošlo pa bilo tudi, da smo po enem tednu potovanja, odkar smo zapustili zadnji kamp in bivakirali le na prostem, končno lahko s sebe umili ves prah in znoj.

Vreme se je cel dan obračalo na slabše in veter je iz ure v uro postajal močnejši. Po kopanju je Mišo še ugotovil, zakaj mu ne deluje klima, potem pa smo se spravili v zavetje kolibe iz trsja na čaj. In utrujenost je od nas zahtevala, da zaspimo na stolih, kar je nekaterim celo za nekaj časa uspelo.

Odločili smo se, da bomo bivakirali kar v kolibi pri jezeru Um el Maa. Ker pa je bilo dneva v pesku vendarle škoda za spanje, smo se z raztovorjenimi avtomobili še malo zagnali v sipine. A le dobrih 500 metrov od jezera se je Mišotu v neugodni kotanji, v katero jaz nisem hotel zapeljati, nekoliko… zalomilo. Izza sipine smo gledali zastavico na strehi toyote, kako je potovala malo naprej, pa malo nazaj, ko se je Mišo skušal izvleči iz peščene pasti, a naenkrat je obmirovala. Potem pa po radiu: »Pridite nas potegnit, počila je aksa.« Med oranjem peska vzvratno z blokiranimi vsemi tremi diferenciali je nekaj v notranjosti sprednjega diferenciala popustilo.

Sledilo je reševanje toyote iz luknje, spust nazaj do jezera in nekaj ur šraufanja, da smo ugotovili, da verjetno ni šla polosovina, ampak je polomilo zobnike v sprednjem diferencialu. Ni nam preostalo drugega, kot da smo toyoto usposobili za vožnjo le z zadnjim pogonom in upali, da se bomo s čim manj težav izkopali iz peska do asfaltne ceste in po njej do civilizacije. Vodič Mohamed Ali je trdil, da bomo že v Sebhi verjetno našli rezervne dele, v Tripoliju pa zagotovo. Kljub tem vzpodbudnim obetom je bila noč precej neprijetna. Veter je neusmiljeno žvižgal okoli našega zavetja in nas zasipal s peskom.

13. DAN: ČETRTEK, 19.03.2009 – BEG IZ PESKA
JEZERA UBARI – SEBHA

Še preden je sonce preko visokih sipin Idehan Awbarija obsijalo slane vode jezera Um el Maa, smo bili že pokonci in se pripravljali na odhod, da izkoristimo ure, ko je pesek še hladen in trd. Ponoči ga je okoli avtomobilov nasulo tudi krepko več kot deset centimetrov – ko sem si v jutranjem hladu ogledoval svojega nissana, sem imel občutek, kot da nas je nekje zamedel sneg.

Mišotovo toyoto smo popolnoma razbremenili, razdelili smo si prtljago in potnike, nato pa jo čim hitreje mahnili proti asfaltni cesti odrešitve. Pesek je bil zjutraj še dokaj trd, Mohamed Ali je potegnil dobro špuro okoli najvišjih sipin, in Mišo je suvereno odpeljal nekaj manj kot 30 kilometrov peska, ki so nas ločili od ceste, samo z zadnjim pogonom in brez enega samega vkopavanja. Malo pred asfaltom je bilo treba popraviti še vodičevo toyoto, ker sta ji hoteli sprednji kolesi pobegniti vsaka na svojo stran. Glede na vse šraufanje, ki smo ga že dali skozi, je bila to mala malica.

Do Sebhe nas je vodila asfaltna, a precej ribežnata cesta. Vsi smo vedeli, da je konec z našim off-roadom, konec z vožjo po pesku to pot v Libiji. Potovanje se je začelo spreminjati v vračanje. A bolj kot o tem smo razmišljali, kako bomo zrihtali toyoto.

Sebha je največje mesto globokega libijskega juga in središče puščavskega dela države. Baje je po podatkih ameriške obveščevalne službe (in posledično »Mednarodne« agencije za atomsko energijo) pod mestom skrit kompleks za izdelavo bojnih strupov in tudi jedrskega orožja. To se mi zdi približno tako verjetno, kot da ima Slovenija skrivno podmorniško bazo v Spodnjem Dupleku. O slednjem sicer nisem prepričan, nisem prebral ameriškega gradiva.

Bolj kot smo se bližali mestu, več smeti je ležalo ob cesti. Ko pa smo enkrat prispeli, je takoj stekla akcija. Ni nam uspelo dobiti primerne mehanične delavnice, čeprav smo med iskanjem našli eno, kjer je imel arabski mehanik tri bele sinove, zato smo toyotin sprednji pogon naskočili kar v kampu. Dve uri kasneje je bil sprednji diferencial podrt in razkril se je žalosten pogled na polomljene zobe krone in pinjona.

Do poznega popoldneva smo nato divjali po Sebhi in odkrivali trgovine z avtomobilskimi deli. Celih diferencialov, pa samo glav, in tudi kron in pinjonov kolikor želiš, novih ali rabljenih, le število zob ni bilo pravo. Krona 41, pinjon 11. Teh številk v arabščini ne bom nikoli pozabil, kot tudi ne zmajevanj z glavo. Afrika ima svoja razmerja, to se je vedno znova pokazalo. Torej Tripoli, maybe, yes! Ni nam preostalo drugega, kot da smo toyoto spet usposobili za vožnjo, se prvič po dolgem dolgem času stuširali in zaspali pod slamnato streho bungalovov kampa v Sebhi.

14. DAN: PETEK, 20.03.2009 – IZ PUŠČAVE PA DIREKT DO MORJA
SEBHA – AL KHUMS

Zgodnjemu zajtrku in vstajanju je sledila ena najdaljših in najnapornejših etap našega potovanja. Iz Sebhe, središča puščavske južne libije, pa naravnost nazaj na obalo Sredozemskega morja, v Al Khums, najbližje mesto starorimskega pristanišča Leptis Magna. Monotonijo neskončnih ravnin in posledično ravnih cest so razbijali le kadavri povoženih kamel in drugih živali ter občasne policijske kontrole. Vodič in policaj sta svojo toyoto zamenjala za črn nissan sunny. Na srečo je bil tako grozljivo umazan, da smo ga po tem lahko razločili od drugih podobnih avtomobilov, ki jih je bilo po cestah vedno več, tem bliže morju smo prihajali.

Monotonost divjanja po asfaltu je prekinilo le Čufrovo kafe točno opoldne, zelo dobra ovca, ki smo jo kosilili v mestecu Alshwerf, Tomotova odpadla izpušna cev in nekaj popoldanskih točenj goriva. Popoldne je pihal tako močan veter, da sem moral voziti popolnoma v Mišotovem zavetrju, drugače Nisko enostavno ni imel dovolj moči, da bi šel naprej dovolj hitro. Z nočjo pa so se začeli drugi problemi. Ker očitno vsi v Libiji vozijo z dolgimi lučmi, je postala vožnja izredno naporna tako za telo kot za živce. Komaj sem se zadržal, da nisem katerega od nasproti vozečih papkov zrinil s ceste.

Ko smo končno prispeli na cilj v Al Khums, se mi zdel hotel, ki nam je bil ponujen, kot zlata palača, čeprav je dajal vtis, da smo njegovi prvi gostje po nekaj letih. A tuš in postelja sta pripomogla, da sem, sicer lačen zaradi dristanja nekaterih, po približno 800 prevoženih kilometrih tistega dne nemudoma zaspal kot ubit.

15. DAN: SOBOTA, 21.03.2009 – ZBIRANJE ODBITKOV
AL KHUMS – LEPTIS MAGNA – TRIPOLI

Po čisto zaresnem hotelskem zajtrku z ocvrtimi jajci in svežim kruhom je sledil prvi odbitek dneva – ogled enih izmed najbolj ohranjenih rimskih ruševin – mesta Leptis Magna. Ja, če si že ogledujemo stare kamne, potem si oglejmo vsaj take, ki jih je še nekaj skupaj! In kamenja Leptis Magni ne manjka. Tudi takega, kjer je še popolnoma jasno vidno, da je nekoč služilo teater, forum ali pa javno stranišče. Najverjetneje zelo zanimiva izkušnja za vse tiste učitelje in profesorje, ki so nas mladino vlačili po kdo ve koliko arhitekturnih najdiščih in muzejih in nas prepričevali, da je tisti kamen, ki je bil prav tak kot skale, ki jih je poln gozd okoli moje domače bajte, nekoč predstavljal kdosigavečvedi kaj pomembnega. Seveda, najpomembnejši del tega prvega odbitka pa je bil naš vodič. Ne samo, da je predaval kot namazan, kapo dol takemu znanju, hitro smo ga ujeli, da je po duši še vedno rojalist. Nazadnje smo si za borih 5 libijskih dinarjev, toliko stane recimo en obrok v obcestni restavraciji, privoščili veliko delo velikega voditelja in skoraj preroka Moamerja Gadafija – Zeleno knjigo. Še malo in razumel bom probleme ekonomije, demokracije in svobodne družbe. Ne samo razumel, tudi rešiti jih bom znal.

Drugi odbitek – neznosno mastna in nagnusna ovčja pečenka med potjo iz Al Khumsa proti Tripoliju. Zaradi gneče, živčnosti in jezikovnih preprek sva z Rockyijem namesto pečene kure dobila pečeno ovco. Ampak ne tako normalno! Približno tričetrt kilograma težak kos ovčetine, od katerega je bilo dve tretjini masti, je bil spečen v foliji, da je ohranil vso svojo sočnost in smrad. Ampak lakota je huda stvar… čeprav masti nisva požrla.

Potem pa se je odbitkov kar vrstilo – res ne vem več, v kolikih trgovinah z avtodeli smo bili tisto popoldne, s kolikimi trgovčiči sem se pogovarjal, trkal po svojih zobeh, da sem jim dopovedal zobnike, kolikokrat sem po arabsko ponovil 41/11… pa seveda nisem bil edini. Novega pinjona in krone za Mišotov diferencial v Tripoliju ni bilo. Tudi v Dubaju ne, od koder sicer dobivajo robo in bi jo brez problema čez nekaj dni dostavili v tunizijski Douz. V upanju, da bomo imeli prihodnji dan kaj več sreče, smo si pred nočjo v medini Tripolija privoščili še malo medine, čaja in šiše, potem pa šli lepo spat v hotel.

Ki seveda ni bil rezerviran. Tudi veliki Mohamed Ali dela napake, to je jasno. Hotelski kompleks, kamor smo prispeli, je na prvi pogled deloval kot vojaška baza. Oborožene kontrole pri vhodu, tri metre visoka ograja okrog in okrog, notri pa ogromno avtomobilov, neonski napisi in disko glasba. Kar hud šok po dveh tednih potepanja po prostranstvih Sahare.

Sob za nas ni bilo, vsaj ne za pametno ceno. Dve uri pogajanj, tečno čakanje utrujenih popotnikov v avtomobilih pred hotelom… bil je dolg dan in ni ga hotelo biti konca. Ker hotelski receptorji niso hoteli pristati na razumno ceno, je nama z Mišotom nazadnje priskočil na pomoč domačin. Temu se je takoj pridružil še drugi. Povabila sta naju malo vstran, usedli smo se za male klubske mizice iz začeli debato. Najprej nas je drugi povabil na svoj dom, oddaljen kakih sto kilometrov od Tripolija, a ura je bila že zelo pozna in ljudje preutrujeni, da bi cenili tak podvig. Potem pa smo skovali dogovor, da drugi domačin sam plačal razliko med za nas sprejemljivo ceno hotelskih storitev in redno tarifo. Na vprašanje, kaj hočeta v zameno, sta oba zatrdila, da hočeta le pomagati. In res, z Mišotom sva sestavila kombinacijo sob, domačina pa sta doplačala približno 100 evrov razlike med želeno in postavljeno ceno. Šele zjutraj se je razkril njun motiv – ker je v Libiji alkohol prepovedan, sta upala, da bosta kaj ognjene vode dobila od nas v zameno za svojo prijateljsko storitev. A ko sta upajoč na žlahtno kapljico sredi noči začela trkati po vratih naših sob, so ju pobasali policaji, in grla so ostala suha. Zgodbo nam je zaupal naš policaj, ki je zaradi njiju do štirih zjutraj ravno tako užival gostoljubje policijske postaje. Ja, tudi ta dva modela štejem za odbitka.

A še tako dolg dan se enkrat konča, in prav lepo smo zaspali, štirje v dveh posteljah, zaviti v spalne vreče in ob poslušanju valov, ki so se razbijali na obalo Sredozemlja.

16. DAN: NEDELJA, 22.03.2009 – ARRIVEDERCI, LIBIJA!
TRIPOLI – RAS ADJIR – MATMATA

Kot bi se hotel maščevati za dolgotrajna pogajanja prejšnjega večera, sem med samopostrežnim zajtrkom uničil toliko hrane, da sem se komaj še premikal. Dopoldne v Tripoliju je spet minilo v iskanju delov za Toyote. Mišo se je odločil, da bo oba diferenciala predelal na afriško razmerje zobnikov, torej na 37-9 namesto 41-11. A le nekaj nas je tokrat nakupovalo, ostali so dopoldne raje preživeli v za potovanja bolj normalnih okoliščinah. Rok je z Niskotom odpeljal dame v medino, jaz pa sem ostal z Mišotom. Po nekaj urah smo imeli vse, kar smo potrebovali, nekaj novih, nekaj pa rabljenih kosov. Ker smo morali določene ležaje zaprešati, smo obiskali še predel z avtomehaničnimi garažami, kar je bila spet popolnoma nova izkušnja… Nekaj časa smo še porabili, da smo Čufru pomagali iskati feltne, a žal ni našel nobene primerne, potem pa smo se sestali s preostalimi dopustniško orientiranimi člani naše odprave in zapustili Tripoli.

Pred mejo smo si privoščili še zadnji libijski obrok v obcestni restavraciji in napolnili rezervoarje z nafto do vrha. Niskota sem do vrha napolnil in z nekaj več kot 222 litri natočene nafte postavil rekord. Tudi ekonomski – za vse to gorivo sem plačal približno 20 evrov.

Ob mraku smo bili nazaj v Ras Adjiru, na libijsko-tunizijski meji. Sledilo je slovo od vodiča in policaja, malo solzic se je zableščalo, a mejne formalnosti so bile hitro mimo. Ko smo zapeljali v Tunizijo, sem se počutil, kot da sem že skoraj doma.

Sledila je še kar dolgotrajna vožnja od meje do Matmate, in ovinkasta cesta preko gora je predstavljala velik napor – kar naenkrat, po tisočih in tisočih prevoženih kilometrih po ravnih cestah je bilo treba obračati volan! Grozljivo zaspani težko preživimo še zadnji udarec, da piva v hotelu Les Berberes nimajo, preden se zvrnemo na postelje in zaspimo, brez resnega spopada z blazinami.

17. DAN: PONEDELJEK, 23.03.2009 – KOLIKO ŠRAUFANJA LAHKO ČLOVEK ZDRŽI?
MATMATA – KSAR GHILANE

Skromen hotelski zajtrk smo okrepili z zalogami iz naših zabojev. Ta dan ni smel nihče biti lačen, čakalo nas je namreč popravilo Mišotove toyote. V najeti delavnici pod mojstrstvom Čufra in Janeza smo razdrli oba diferenciala in zamenjali kroni ter pinjona, in avto je bil končno spet cel. Sliši se preprosto, a deset ljudi je osem ur resno delalo. Meni je v kratki vmesni pavzi uspelo zamenjati še motorno olje in filtre v Niskotu, ki še vedno ni hotel delati tako dobro, kot zna. Ostali so medtem poskrbeli za nakupe zalog in prehranjevanje. Vmes sta se nam s Ssanyong Mussotom, ljubkovalno poimenovanem Samsung, pridružila še Matjaž in Miha, ki sta že čakala na naš povratek iz Libije. Na koncu sem bil od šraufanja črn kot Arabec (in to ne edini), a pozno popoldne smo le odjahali v sončni zahod s popravljeno toyoto na čelu. Večerno kopanje, čaj in šiša v Ksar Ghilanu kljub precejšnji gneči že dolgo niso bili tako sproščujoči. Počutil si se pač … home again.

18. DAN: TOREK, 24.03.2009 – PESEK IN KRI
KSAR GHILANE

Jutro v Ksaru s hbso in čajem na plavajočih mizah je bilo zelo pomirjujoče, kljub zapaženemu dejstvu, da postaja Ksar Ghilane vedno bolj turistično »razvit«. Pri bazenu je zdaj celo terasa, na kateri lahko piješ čaj.

Popoldne smo se malo podili po pesku in šli na jug do kampa Di Zmela, kjer je sedaj naš prijatelj Fethi le grand chef. Prostor, ki je bil še lani v razsulu, je sedaj zrihtan v nulo, prilagojen evropskemu okusu in higienskim standardom. Tisti, ki zna, pač zna, in Fethi očitno zna.

Ker smo iskali kozo, da bi jo pojedli v proslavo rešitve Mišotove toyote, smo se zapeljali še dlje na jug do Ain Essibata, kjer smo našli čredo in pastirja. Komunikacija je bila otežena, a vendarle je bil posel kmalu sklenjen. Ker pa je bil pastir precej nespretne sorte, smo morali nesrečno kozo odreti sami. Prizor, kako je visela s Čufrovega avta, je nekoliko vznemiril nežnejše želodce. Tudi sam je zvečer, ko se je pekla ob tabornem ognju, nisem mogel jesti. Spekel sem le hbse in nato odšel spat.. To je bil edini dan na tem potovanju, ko sem si zaželel, da bi bil raje doma.

19. DAN: SREDA, 25.03.2009 – DAJ NAM DANES NAŠ VSAKDANJI PESKOVNIK
KSAR GHILANE – DI ZMELA

Ker se je za večino potepanje po Sahari počasi zaključevalo, smo si ta dan privoščili še zadnjo peščeno etapico. Iz Ksar Ghilana smo se po pisti odpravili do Bir Soltana, od tam pa direktno čez sipine na trdnjavo. Pesek je bil mehak in ni bilo enostavno voziti. Je pa bilo pravo igranje v peskovniku – vkopavanja, vlečenja, iskanje prehodov med sipinami – čista zabava. Poskusili smo tudi z naskokom na trdnjavo s severa. Šlo je, dokler nismo sipine preveč razrili. Nisko še vedno ni delal dobro.

Zvečer smo preselili tabor v Di Zmelo, kjer je Čufer, veliki mehanik in veliki kuhar, za svoj rojstni dan iz preostanka koze skuhal čudovit golaž. Večerja je bila odlična, vmes pa je marsikdo od nas kupil tudi burnus. Če bi vedel, kako je uporaben, bi ga kupil prej. Za konec večera pa smo si privoščili še čaj in šišo, potem pa smo zaspali v Fethijevih šotorih. Tokrat smo imeli štirje na razpolago tri, ne le dve postelji.

20. DAN: ČETRTEK, 26.03.2009 – SABLE, ADIEU!
DI ZMELA – SFAX – MONASTIR

Ko je spomenik generalu Leclercu obsijalo prvo jutranje sonce, smo že drveli proti severu. Še za zajtrk nismo imeli časa in smo prepečenec z nutello drobili kar med vožnjo. Med nakupi v Sfaxu, kjer smo med drugim kupili 6 šiš z vso pripadajočo opremo, je bilo najbolj zabavno to, da so Roka konkretno nategnili pri plačilu kosila v restavraciji. V trenutku nepozornosti je plačal več kot dvakratno ceno. Ampak denar je bil odkartan in kasneje smo lahko samo še jokali.

V Monastiru so se nam pridružili Mišotova soseda Klavdija s hčerkama Niko in Robin ter dedcem Romanom. Ko se bo libijska posadka odpravila domov, bova z Mišotom ostala z njimi in jih zapeljala majčken krog po Tuniziji, ob zvestem spremstvu Matjaža in Miha.

Nekateri smo si zvečer, po čaju, šiši in Samirinem briku privoščili še pravi arabski hammam – kopel, in to z masažo. Za 5 TD smo s sebe izmili dolge tedne nabirajočo se umazanijo poti, nato pa nas je star beloglav Arabec še zmasiral. Vse skupaj je bilo sicer bolj podobno pretepanju, ribanju in mučenju z raztegovanjem in izpahnjevanjem udov, a na koncu sem se počutil presenetljivo mehkega in zdrizasto utrujenega. Za nekatere zadnjo noč v Afriki smo prespali v štirih na tri postelje, tokrat prvič pravzaprav po parih.

21. DAN: PETEK, 27.03.2009 – ADIJO, KAMERADI…
MONASTIR – GAFSA – TOZEUR

Celo dopoldne smo premetavali prtljago in ljudi, da smo uspeli sestaviti kombinacijo, kako spraviti Mišotove in moje potnike do trajekta v Tunisu in potem naprej v Slovenijo. Potem je sledilo še zadnje nakupovanje, zadnji čaj in šiša, dokler ni okrog 12. ure napočil čas za slovo. Odšli so Šabci, Janez in Metka, Bojči, Tomo, Mare in Čufer (vsi seveda s sopotniki), šla sta moja sotrpina Maša in Rok. Pot jih je nesla proti Tunisu, nas pa nazaj na jug proti Tozeurju. Še nekaj časa jih poslušamo po radijski zvezi, nato pa se tudi ta pretrga. Ko smo šibali mimo Kairouana nazaj proti Sahari, sem hkrati žalosten, da nisem šel z njimi, in vesel, da imam na voljo še en cel teden Afrike.

Prvi stik otrok z Afriko je nepopisno doživetje. Vsak osliček, konjiček, kura, pes in mačka, pa kaktusove ograje, pa oljke, pa palme, pa hiše, pa ljudje, pa pisani avtomobili – vse je nekaj novega in presenetljivega. Da ne omenjamo prve kamele. Malo manjše je navdušenje nad ulično hrano, a na srečo je nekdo nekoč izumil pomfri. Ta je bil dovolj civiliziran tudi za evropske otroke.

Ker nas kamp v Gafsi, kjer smo nameravali prenočiti, ni prepričal, smo se odpeljali naravnost do Tozeurja. Tam smo našli ustrezno ulično prehranjevalnico, kjer je shawarma stala 2 TD. In bila je odlična! Ker je kampa v Tozeurju, ki je naše stalno zatočišče, zaradi dedovanja pol manj, tokrat spimo v bungalovih iz protja. Postelja sicer škripa in se tako krivi, da je že skoraj neudobna, a spanec je trden.

22. DAN: SOBOTA, 28.03.2009 – NE, V ALŽIRIJO PA NE SMETE
TOZEUR – CHEBIKA – STAR WARS – TOZEUR

Turizmu primerno je prva postaja dneva čaj v Chebiki. Imeli smo srečo in prišli ravno takrat, ko ni bilo navala turističnih avtobusov. Iz Chebike poskušamo priti do Star Warsov okoli šota po pisti, ki je na Google Earth lepo vidna – tu je Mišo tudi dobil koordinate. Problem je le v tem, da delno poteka po Alžiriji. A kakih 800 metrov preden bi nam uspelo ilegalno prispeti v Alžirijo, nas ustavi vojaška kontrola. Fantje so prijazni in korektni, a naprej ne smemo. Pravijo, da je odneslo del piste, zato je neprevozna. Nobeno pregovarjanje ne pomaga, morali smo se obrniti.

Po intermezzu, kjer so otroci pokazali, kako si lahko umažeš noge v saharskem blatu, ko loviš kamele, smo se odpeljali najprej malo po cesti, potem pa kar po pistah in malo poprek proti Star Warsom. Lušten off-road je bil, na trenutke sicer malo neugoden, ker je bila površina šota precej razmočena, zato se je slana skorja precej udirala, in na koncu smo po novi pisti, ki so jo šele plužili, prispeli do ostankov Lucasove scenografije. Pokrito parkirišče in povsod table, da je vožnja po sipinah prepovedana, nas razočarajo, a je zato filmska vasica bolje vzdrževana in nekoliko popravljena. Pihal je zelo neugoden veter, in ko so nas zagledali prodajalci, so se zagnali proti nam kot morski psi na kri. Bilo je prav neprijetno, tako vsiljivi so bili – tega v Tuniziji še nisem nikoli doživel. Celo tako daleč so šli, da so plezali na avtomobile, zato sem enega stresel preko sipine. Pa tudi to jih ni umirilo. V boljšo voljo nas je spravilo le to, da je Mišo prodajalcem prodal njihove lastne ogrlice, na koncu pa je še eden Klavdiji ponujal denar, ki ga je vzela, nato pa smo se odpeljali. Mogoče je bilo to res nekoliko nesramno, a po vsiljivosti, ki smo je bili od njih deležni, smo jim privoščili malo mrzlega tuša.

Med vračanjem in Nefte v Tozeur začenja deževati. Na srečo smo spali v bungalovih.

23. DAN: NEDELJA, 29.03.2009 – PUŠČAVSKE ROŽE V DEŽJU
TOZEUR – EL FAOUAR – ROŽE – DOUZ

Zaradi celonočnega dežja je jutro mokro, a ne pretirano hladno. Po zajtrku smo si privoščili ogled živalskega vrta, kjer je otrokom najbolj všeč kamela, ki pije z vodo razredčeno kokakolo iz steklenice. Jaz pa sem si največ časa ogledoval feneke. Žal so le spali.

Na poti preko Chott el Jerida smo videli, da je veliko šot končno upravičil svoj naziv »jezero«. Cela slana planjava je namreč pokrita z nekaj centimetri vode in niti do avtobusa se niti slučajno ni dalo priti z avtomobilom. Pod vodo je še vedno vidna slana razpokana skorja, ki sicer pokriva jezero. Še vedno je ves čas po malem deževalo.

Mimo El Faouarja smo se odpravili nabirat puščavske rože. Tudi ti šoti so bili večinoma pokriti z vodo. Do Bir Marchoja so verjetno za potrebe vojske, ki od lanskega incidenta z Avstrijcema, ki sta šla na Mali Express, poostreno nadzoruje mejo z Alžirijo, splužili novo pisto. Nahajališče rož smo brez problema našli in ko smo jih nabrali dovolj, smo se še malo igrali po sipinah, ki so bile zaradi dežja že precej trde, potem pa smo se odpravili v Douz.

Zvečer smo komaj utegnili povečerjati, ko je nenadoma začelo zares deževati. Na srečo nam je šef kampa dovolil, da smo spalne vreče razgrnili kar po tleh v restavraciji. Tako smo spali lepo na suhem. Spanec se po mrzlem tunizijskem pivu, šiši in taroku ni dolgo obiral.

24. DAN: PONEDELJEK, 30.03.2009 – PO POTI SPOMINA IN TOVARIŠTVA
DOUZ – GIV EL BUM

Sončno jutro je hitro sušilo luže, ki so ostale od nočnega dežja. Ko ravno pojemo zajtrk, prispeta v kamp Američanka in Švicar z enajstmesečno hčerko, ki je bila že drugič v Tuniziji. Imela sta hudo zrihtano toyoto, veliko maggiolino in KTM 525. Bila sta zelo zgovorna, zelo skulirana in že ob desetih zjutraj smo skupaj pili pivo iz plastičnih steklenic. Bilo je malo toplo, ampak nič ne de.

Ko smo nakupili vodo in nafto, smo šli še v šoping za avtodele za Niskota in Maretovo toyoto (imeli smo mandat za to, kajti Mare je bil že davno nazaj v Sloveniji). A kaj kmalu smo ugotovili, da so cene čisto ponorele, in nismo kupili ničesar.

Na poti nazaj v pesek smo v Caféju pustili majico Sahara Expedition (by Matjaž), okrašeno z našimi podpisi. Z otroci smo občudovali štiri pasje mladičke, ki so zgledali čisto zaresni puščavski kužki.

Sipine proti Giv el Bumu so bile še čisto premočene od dežja in tako trde, da smo se vozili kot po avtocesti. Enako dobro je šlo tudi trem arabskim mopedistom, na katere smo naleteli. Eden se je malo za šov celo prevrnil preko sipine, da smo se skupaj režali še nekaj minut.

Popoldne je minilo v postavljanju tabora, nabiranju drv za večerni ogenj in kuhanju večerje. Nika je stresla špagete in je bila zelo žalostna. To, da se je stresla tudi cedevita po mojem prtljažniku, pa sem opazil šele naslednji dan, ampak nisem bil žalosten.

Zvečer sem iz spalne luknje, ki so mi jo otroci pomagali izkopati in je zgledala kot grob, opazoval nešteto zvezd na nebu nad Saharo. Bil je eden tistih trenutkov.

25. DAN: TOREK, 31.03.2009 – A DANES BOM KONČNO LAHKO JAHALA KONJE?-
GIV EL BUM – KSAR GHILANE

Zaradi nočne vlage so moja spalka, burnus in šeš skoraj mokri, a na srečo je bilo že jutranje sonce zelo močno in je hitro sušilo opremo. Ko sem vstal, sta Klavdija in Roman še spala vsak na svoji strani otrok – za stražo.

Na poti proti Ksar Ghilanu srečamo francoski »Raid de 1000 dunes«, kjer je tekmovalo osem oldtimerjev, od tega dve katrci, ena celo z Akrapovičevim auspuhom. Ker je se je eni odlomil nosilec zadnjega desnega amortizerja, smo mu pomagali odviti in zavezati zadevo, opremili pa smo ga tudi z napotki, kako bo lahko v Ksaru polomijo zavaril. Potem pa se je pripeljal še en Francoz s Patrolom GR Y60, ki mu je, tako kot meni pred časom v Libiji, odpadla zavorna ploščica na zadnjem levem kolesu. Doniral sem mu svojo originalno, ki je ostala od našega popravljanja v Ghatu, in upam, da mu je zadevo potem uspelo rešiti. Organizator je raid spremljal s Patroli Y61 (in to takimi s TD42 motorji), in enemu je odpadla podložka na amortizerju. Matjaž je ravno tako kot čarovnik potegnil iz žepa – pred dnevi jo je našel na tleh. Gola sreča?

Zadnje sipine pred oazo Ksar Ghilane niso več tako trde in Matjažu je uspelo, da se je prav lepo zakopal v luknjo. Ko smo hiteli reševati, sem se tudi jaz skoraj zagrebel, a zadnja špera je težavo premagala. Potem pa, misleč, da je Matjaževa vrv elastična, dvakrat strgam gurtno, a nazadnje je bil Samsung rešen.

Bazen v Ksaru je kot vedno odličen. Klavdija je z otroci jahala konje (končno so to dočakali). Po hitri malici, med katero mi je Nika stresala pesek v riž, smo se šli s praznimi avtomobili malo igrati po sipinah. Še Klavdija je kakih sto metrov vozila Niskota. S severa na trdnjavo smo se pripeljali večkrat brez problema, tako trde so bile sipine.

Pivo v kampu pred večerjo je zelo zelo prijalo. Nika si je privoščila otroški burnus za 19 TD. Po večerji, sestoječi iz špagetov in palačink, ko je tabor že pospal, sem se zavil v burnus in odkorakal med sipine. Še zadnjič na tem potovanju sem ležal v na pesku v tišini, ki jo je motilo le oddaljeno brnenje generatorjev iz oaze, in opazoval zvezde. Vedel sem, da Oriona do jeseni ne bom več videl.

26. DAN: SREDA, 01.04.2009 – OČITNO SE MI RES NE BO USPELO VKOPATI…
KSAR GHILANE – MATMATA

Zadnji dan v Sahari smo odpeljali še sipine zahodno od di Zmele in Ain Essibata – bile so zelo lepe z globokimi luknjami, ki pa jih zaradi trdote peska ni bilo težko prevoziti. Nič vkopanja torej. Otroci so si privoščili še jahanje konjev in kamel, pozno popoldne pa smo se odpravili proti Matmati.

Pri Fethiju smo srečali skupino Švicarjev, ki so hodili med sipinami in meditirali, za spremstvo pa so imeli velik tovornjak. Njihov vodja nam je opisal lokacijo vročega izvira zahodno od Bir Soltana, in odločili smo se, da ga poskušamo najti. Blodili smo po sipinah, po komaj zaznavnih potkah med kameljo travo in ograjami, sonce je zašlo, tema nas je lovila, a bira nismo našli. Pa prihodnjič.

V Matmati so našo belili, zato smo morali spati v drugi. Po večerji je bilo še treba mentalno in fizično operirati Niko, ker se ji je ranica na nogi malo gnojila. Potem smo se še obmetavali z blazinami, dokler ni ena razpadla, in utrujeni zaspali.

27. DAN: ČETRTEK, 02.04.2009 – V AFRIKO SE GREŠ STRIČ, REMEMBER?
MATMATA – SFAX – MONASTIR

Za zajtrk sem spet drobil sladkorne kocke, da sem lahko jedel kruh z maslom in sladkorjem. Potem je sledila hitra vožnja na sever. V Matmati Nouvelle smo natočili gorivo, napumpali gume in spihali nekaj peska iz avtomobilov. Mišo in Matjaž sta še menjala olje v diferencialih, meni pa ta podvig ni uspel, ker ni šlo odtegniti vijakov za izpust olja. Jebenti Polanc, preveč močno si jih stisnil!

Pred Sfaxom smo si privoščili še zadnjo ovco, tokrat stegno, lepo na tanko narezano in ne preveč zažgano. V Sfaxu sem še zadnjič menjal denar, se obril in ostrigel, pa še grozno svinjsko glavo so mi umili. Ker je bila knjigarna spet zaprta, ni bilo nič z nakupovanjem zemljevidov. Zato sem kupil le pet kil krompirja. Stari trgovec, pri katerem smo pred dnevi kupili pet šiš, me je prepoznal in celo stopil iz trgovine, da se je rokoval z mano.

V Monastiru je Samiri tokrat zmanjkalo kaper. A Mišotu in meni je podarila vsakemu po en brik. Potem smo si privoščili še šišo in »shacke de vanille« – tako piše na ceniku. Ko sem legal spat v hotelsko posteljo, sem se zavedal, da je to naša zadnja noč na črni celini. Prehitro je minilo vse skupaj.

28. DAN: PETEK, 03.04.2009 – NASVIDENJE, ČRNA CELINA
MONASTIR – HAMMAMET – TUNIS – LADJA

Med zadnjim zajtrkom v Cristalu sem se počutil, kot da bi mi kdo zabijal žeblje v krsto. Mišo je nabavil četrt kile kaper in jih odnesel Samiri, ta pa je obljubila, da bo imel do konca leta 2010 kapre v brikih zastonj. Iskali smo še robce (neuspešno), čaj in hariso za Matjaža (skoraj je kupil paradižnikov koncentrat), potem pa smo si privoščili še zadnjo šišo in zadnji »shacke de vanille« ali »jus de fraises«.

Na poti v Tunis smo Klavdijino familijo odložili v Hammametu – letalo iz Monastira so imeli šele čez nekaj dni, mi pa smo v Tunisu natočili gorivo, v pristanišču zrihtali karte in se odpeljali na kosilo v La Goulette. Špageti z morskimi sadeži so bili tako dobri, da sem jih jedel kar s kolen. Mišo je od smeha skoraj padel pod mizo.

Ladja je odpeljala skoraj točno, avtomobilov je bilo malo. Do večerje sem bral, po večerji pa smo debatirali pozno v noč. Paradižnikova omaka na mojih umazanih hlačah (kljub temu madežu so bile najbolj čiste, kar sem jih imel na razpolago) je bledela dosti hitreje kot spomini. Noč nas je nosila proti Evropi. Vsaj morje je bilo mirno.

29. DAN: SOBOTA, 04.04.2009 – KDO ME MA ZA NORCA?
LADJA – GENOVA – SLOVENIJA

Ure do pristanka minevajo v pogovoru in branju. Ko plujemo mimo Korzike, vidim, da so vrhovi njenih gora še kar lepo prekriti s snegom.

Ko z Mišotom tik pred izkrcanjem upleniva še vsak svojo rumeno ceteen gurtno, je na žalost čas, da spet stopimo na evropska tla. Nekemu nemškemu LR Discoveriju, ki je tako poln peska, da ne vidiš barve tepihov, Mišo pomaga vžgati na kable, zato smo praktično zadnji, ki zapustimo ladjo. A vseeno smo kmalu zunaj in skozi deževen večer šibamo proti Sloveniji. Hladno je, X-ke tresejo, da je vožnja pravzaprav neudobna. In košček pizze s kokakolo stane »samo« 7,90 EUR! Občutek, da me nekdo jebe v glavo, narašča iz trenutka v trenutek, iz kilometra v kilometer.

Slovenija. Slovo od Matjaža in Miha. Potem pa res ni več preostalo drugega kot to, da se sprijazniš s krutim dejstvom, da je bilo v tistem trenutku, ko si tega zadnjega večera kot običajno ugasnil radijsko postajo in GPS, potovanje nepreklicno končano.

P.S. Po dolgem ugotavljanju, ali je kriva slaba nafta ali kaj drugega, da Nisko nikamor ni hotel iti, je mojstrski mehanik ugotovil, da je počila ena od vakum cevk na turbini. Problem je bil rešen v nekaj sekundah. Kdor zna, pač zna.

Za fotografije se moram zahvaliti Maši, Roku, Ireni, Šobiju in Mojci, Dragotu, Hercogom (kjer piše Foto Hercog, gre za fotke s tega naslova, ki so jih posneli Marko, Jana in Peter, morebiti pa tudi Timi kakšno), Mihu (več njegovih lahko vidite tule) in Klavdiji (s familijo seveda – kjer je oznaka Foto Klavdija, so avtorji fotografij Klavdija sama, Roman, Robin ali Nika, kdo bi točno vedel). Kjer fotograf ni izrecno napisan, je fotka moja, razen tiste, kjer sta na sliki Mojca in Šobi s slončkom – nimam pojma, kdo jo je pritisnil.  Tekst je prispeval  Ipsilon. Celotno galerijo fotografij pa si lahko ogledate tudi na strani FOTOGRAFIJA. Tu pa je še nekaj besed izpod Mišotove tipkovnice.

.