I.

Čutil je otrpel mezinec na levi nogi.

Sprva je bilo samo to. Prvič se je zavedel, da čuti mezinec na nogi. Sredinec, neobičajno daljši od palca, je že čutil, ko mu ga je brat povozil s kolesom. Mezinca še nikoli. Presenečeno je pomislil, da bi pomigal z njim. Poskusil je in uspelo mu je. Sam sebi se je zahihital. V tem trenutku je začutil še obrazne mišice, trebušno prepono, obrvi in desni komolec. Telo se je vračalo.

Odprl je oči in si ogledal mračen prostor, v katerem je ležal. Skopa oprema brez vsakršnih posebnosti, le čiste, gladke linije postelje, omare, umivalnika in stikala za luč. Lahko bi šlo ali za ceneno hotelsko sobo ali za oddelek, namenjen mentalno motenim. Soba za izolacijo. Pravzaprav je bila prav to.

pred I.

»Postopek je drag in dolgotrajen, ni pa boleč.«
Gledal je njene prste, ki so se oklepali peresa in povezovali nekakšne črte in krožce na papirju.
»Ne zanima me, ali boli ali ne. Vseeno mi je. Zanima me le, ali je uspeh zagotovljen.« Roka ji je za hip prenehala drseti po papirju in pogled je obrnila naravnost v njegove oči. »Naša statistika izkazuje 99,57 odstotno uspešnost. Le redkim se povrnejo, ali bolje rečeno, obnovijo določeni koščki spomina, pa še ti se ne zavedajo zares, kaj se jim dogaja. Razumeti morate, da gre za izredno zahteven in natančen poseg, v katerem poskušamo izbrisati le tisto, kar hočete. Nihče si ne želi izgubiti vsega znanja in veščin, ki jih je pridobil v življenju. Bi se radi spet učili brati in pisati? Hoditi? Jasno, da ne. Zelo natančno moramo brisati, zelo majhne koščke. Včasih se zgodi, da kak droben delček, droben življenjski dogodek, spregledamo. Tega se človek nato lahko spominja. Popolne obnovitve spomina pa ne beležimo. In jasno, tega pogovora se ne boste spominjali.«
Premor je bil dolg in še vedno je strogo motrila njegove oči.
»V malenkostnem odstotku primerov pride do nenadzorovane reakcije možganov. Podrobnosti še niso docela raziskane, posplošeno povedano pa se možgani dobesedno scvrejo. Zdi se mi prav, da veste tudi to.«
V njegovih očeh je brala, da mu je bilo prekleto vseeno. Takšne stranke so bile najboljši plačniki.

II.

Nikjer ni opazil nobenih cevk, kablov, utripajočih lučk, opreme, ki bi po splošnih predstavah spadala v bolnišnično sobo. Brez gumbov za alarm, priklic osebja, brez radia, televizije ali mizice z rožami in listki z napisi »Želim ti čimprejšnje okrevanje«. Soba je bila tako enostavna, preprosta, da se je niti zapomniti ni mogel.

Koraki ob postelji so ga prepričali, da je obrnil pogled. Popotoval je po beli halji od stegen čez pas, v žepu na prsih ni bilo nobenega kemičnega svinčnika, do vratu in obraza, ki ga je mrak v sobi dobro zakrival. Še oči niso odsevale ničesar.

»Prva faza je zaključena. Telo je pripravljeno na spominsko modifikacijo.«

pred I.

»Nadvse pomembno je, da veste, česa se nočete več spominjati. Koga, katerih krajev. Le kar se da natančna časovna opredelitev obdobja, oseb, dogodkov in krajev, ki se jih nočete več spominjati, zagotavlja, da boste po posegu lahko normalno funkcionirali. Zahtevnost posega ni le v tem, da se nekaj odstrani, biti moramo koherentni, da boste v novem življenju funkcionirali neovirano in popolnoma neobremenjeno s preteklostjo.«

Le prikimaval je, kaj pa je hotel drugega. Odločitev je sprejel že dolgo nazaj in prepričal se je, da ne bo več omahoval.

III.

Poskušal si je predstavljati, da si tokrat zadnjič lahko prikliče v spomin svoje preteklo življenje. Le še nekaj ur in vstopil bo skozi vrata sežigalnice spomina. Ko bo na drugi strani izstopil, bo nov človek, z novim življenjem in novimi priložnostmi, vesel in neobremenjen z grehi preteklosti. Popolno očiščenje že v tem življenju, brez čakanja na onostranstvo in tveganja božje kazni.

Pozabiti je hotel vse. Kdo je bil, kaj je počel, koga je imel rad, koga je sovražil. Najbolj pa je hotel pozabiti, koga je ljubil. Še malo, pa se bo lahko spet smejal, ljubil in izpijal do dna.

pred I.

»V prvi fazi posega popolnoma prečistimo vaše telo, poskrbimo, da se celice regenerirajo in da se možgani čim bolj odpočijejo. Med tem poskrbimo, da ne bo nihče zaskrbljen zavoljo vašega izginotja, obenem pa pripravimo vse nujno potrebno za vaše novo življenje. Ta faza traja dobre tri tedne.«
»Pa potem?« Odgovor je že vedel.
»Potem vam sežgemo spomin.« Spet je pogledala naravnost v njegove oči.
Spustil je pogled proti tlom in sledil svetlo sivim fugam med skorajda črnimi ploščami. Ko ga je ponovno dvignil, je komaj prepoznal svoj glas:
»Kdaj lahko začnemo?«
»Takoj, ko podpišete pogodbo in plačate poseg. Pri nas ni čakalnih vrst.« Oči in prsti s kemičnim svinčnikom so ji ponovno brezosebno švigali po papirju.
»Začnimo takoj.« Grlo je imel popolnoma izsušeno.

IV.

»Poglejte svojo osmrtnico, gospod.« Oči ji še vedno niso izdajale ničesar, usta pa so se poskušala kriviti v nasmeh.

Pisan časopis je bil edina izstopajoča stvar v pusti sobi. Le za nekaj kratkih trenutkov mu ga je dovolila gledati, zato, da ne bi preobremenjeval misli. Zvedel je, da je umrl za rakom.

pred I.

»Kje bi živeli?«
Ni maral velikih mest. »Vseeno mi je, le da bo dovolj sonca in ne preveč ljudi.«
»Razumeti morate, da vam lahko zgolj odvzemamo spomin. Ne moremo vam sproti vstaviti še znanja portugalščine ali karateja, čeprav si to morda želite. Kljub temu, da vam omogočamo nov začetek, ste še vedno vsaj delno odvisni od tega, kar ste se naučili do sedaj. Smo umetniki, nismo pa čarovniki.«
Ugibal je, ali se mu je le zazdelo, da so se ji za hipec ustnice skrivile v nasmešek.
Sledila so vprašanja o želenem delu, nastanitvi, imenu, avtomobilu in še tisoč banalnostih, ki ga bodo pričakovale, ko bo poseg za njim. Sestavljal je svoje prihodnje življenje tako, kot bi zlagal kocke ali načrtoval potovanje. Zdelo se mu je smešno. Jasno je videl svojo prihodnost. Bil je lutka v svojih rokah. Misel je plahutala v občutku neresničnosti.

Oddal je svoje dokumente, ključe stanovanja in avtomobila, ter podpisal manjšo goro papirjev. Potem so ga odvedli po hodniku do dvigal in se spustili. Dvigalo ni premoglo oznak nadstropij in pojma ni imel, kako globoko je. Moral je sleči oblačila in odvreči vse predmete, preden so mu dovolili vstopiti skozi široka vrata, na katerih se je bohotil napis »42. ODDELEK«.
»Gospod, še leva roka, prosim.«
Glas sestre v belem je bil neizprosen. Snel je poročni prstan in ga vrgel na zapuščen kup svojih starih oblačil.

V.

Ostrigli so ga in mu nataknili le ohlapne bele hlače. Odpeljali so ga po hodniku do vrat, porisanih z mrtvaškimi lobanjami, čudnimi stekleničkami in znakom za nevarnost radioaktivnega sevanja. Sestra s praznimi očmi je spet poskušala z nasmeškom:
»Ko se boste zbudili na soncu, boste nov človek.«
Globoko je izdihnil in stopil v sobo, kjer je sameval velik kovinski stroj. Nasmehnil se je sam sebi. Še malo, pa bo svoboden in srečen, počel bo lahko, kar bo sam hotel. Še enkrat je vdihnil in izdihnil. Za njegovim starim življenjem so se zaprla vrata.

Epilog

Vrteče modre luči so prebijale megleno noč na Ulici Nikole Tesle. Truplo kratko ostriženega moškega je ležalo pod živo mejo, z nasmehom na obrazu.

»Še eden, ki deluje, kot da bi spal. Oblečen le v bele hlače. Nobene vidne poškodbe nima. Že tretji letos.« Mrliški oglednik je zmajeval z glavo.
Kriminalistični inšpektor je utrujeno prikimal: »Misliš, da bo tudi ta imel scvrte možgane?«
Oglednik je le molče prikimal, inšpektor pa se je zazrl v truplo, zavzdihnil in dejal:
»Ko bi si le lahko izbrisal iz spomina te podobe…«

.