Toranj Stogaj na otoku Pagu, dobre četrt ure hoda od idilične vasice Metajna, kjer pridelujejo trd sir in sladko vino, je najzanimivejši plezalni izziv otoka, zagotovo pa tudi širše Hrvaške. Ne zaradi zahtevnosti, niti ne zaradi višine. Vtis naredi predvsem s svojo izpostavljenostjo in nezgrešljivostjo sredi skorajda mesečeve pokrajine.

Prvič sem ga opazil med vožnjo s čolnom proti Paškim vratom. Od vremena objeden skalnat čok, ki se dviga daleč nad morje, povsem ločen od drugih skalnatih gmot otoka. V Metajni sem že bil, in domačini so mi govorili o “ludim Slovencima”, ki lezejo po nekakšnih “tornjih”, ampak povezave nisem naredil. Dokler nisem nekaj let kasneje, ko sem sam začel plezati, v plezalnem vodničku po Hrvaški zapazil Stogaj. Metajna. Pag. Takrat so se vžgale iskrice in pogruntal sem, da se na tisti steber, ki sem ga opazoval le od daleč, da prilesti!

Poleti 2005 naju je z Rokom plezalna mrzlica ponesla po jadranski obali, od Črnega kala, Cresa, pa preko Krka, Brača in Paklenice, nazadnje pa sva pristala na Pagu. Pol na skrivaj, zagotovo pa ne na glas, sva, opogumljena z razmeroma uspešnim dotakratnim osvajanjem smeri, cikala na veliki paški toranj. Vsaj pogledat ga greva, potem bomo pa videli…

Tako sva 8. avgusta 2005 krenila iz Metajne proti plezališču. Dan ni bil nič avgustovski, prej oktoberski, sonce je sicer sijalo, a pihala je burja in bilo je komaj kaj čez 20 stopinj. Že pred Ručico si naju je ogledoval moder osliček. Zagotovo si je mislil svoje, ko je videl norce s plezalno opremo… Tudi naju je bahavost, skupaj s plezalnim zanosom, nekoliko minila, ko sva v daljavi uzrla stolp.

Da ne bom preveč dolgovezil, stop Stogaj je bil tam, navrtan s klini, s čudovitimi šestdesetmetrskimi smermi, ampak midva nisva upala gor. Še zdaj ne vem in niti ni važno, ali je bil res kriv veter, ali sva res imela prekratko vrv, ali pa sva se preprosto podelala v hlače. Nisva šla gor. Nothing else matters. Zato pa sva si privoščila kar nekaj lepih ur plezanja, in če me spomin ne vara, šest smeri različnih težavnostnih stopenj, tja do 6a. Več kot uspešen plezalen dan.

Ker se nama je dopust iztekal, Pag pa sva si prihranila čisto za na konec, nisva mogla počakati še en dan, da bi videla, ali se nama bodo kolena kaj manj tresla. Je blo treba it, ni blo druge. Stogaj, na svidenje v naslednji vojni!

In sva prišla. Ne čez eno leto, kot sva predvidevala, nekaj zvitih gležnjev in izpahnjenih ram je to uspešno preprečilo, niti ne še v istem letu, kot sva sanjarila, ampak skoraj natanko dve leti kasneje. 15. avgusta 2007 naju je plezalna pot privedla spet na Pag. Z natančno določenim ciljem. Toranj.

Pri izpolnjevanju tega cilja najprej nisva pokazala prevelike zavzetosti. Dosti bolj nama je šlo od rok pitje piva z gazdo, ki nama je oddal sobo, kuhanje pašte na balkonu in popoldansko spanje. Polni želodci in noč, preživeta na poti, pač terjajo svoj davek. Ali pa nama je stolp spet žugal in sva se že malo tresla… Sonce je že konkretno zahajalo, ko sva se le odpravila proti stolpu. Za prvi dan le z namenom, da ga malo okušava, da pretegneva mišice in vidiva, iz česa je skala. Če bo pa šlo, bo pa šlo, tako nekako sva se tolažila.

Ampak ni šlo. Le nekaj kompletov nama je uspelo vpeti, komaj na začetku smeri sva bila, spustila se je tema, bila sva prestrašena do konca, le da tega nisva upala priznati, in sva se vdala. Za tisti večer. V popolni temi sva s svetilko na glavi še poskušala rešiti, kar se je rešiti dalo. Tako sva v steni pustila le en komplet in na poti do avta sva ohranila cele gležnje. Za prvi dan je bilo povsem dovolj.

Drugi dan… drugi dan pa je bilo le še slabše. Nikomur se ni ljubilo vstati, kot bi vedela, kaj naju čaka. Pripraven izgovor nama je ponudilo sonce, ki je celo dopoldne žgalo vzhodno steno Stogaja. Popoldne bo bolje, hladneje, na direktnem soncu pa se topijo plezalke. Tako sva s pomirjeno vestjo lenarila do zgodnjega popoldneva.

Da je bilo lenarjenje prava izbira, se je pokazalo takoj, ko sva se odpravila proti plezališču. Od sončne pripeke razbeljeno kamenje in nebo brez oblačka sta pričarala peklensko vročino. Seveda bi lahko šla prezat tudi ob petih zjutraj, poreče marsikdo, in bi bila na vrhu pred vročino. Nekako te opcije sploh nisva vzela v ozir. A kljub vročini sva otovorjena s štriki, kompleti, vodo, fotoaparati in sploh vso možno plezalno opremo prilezla do stolpa. Pametni ljudje so se med tem namakali v prijetno hladnem morju (glede na siceršnjo vročino) na rajskih fuki-fuk plažah otoka Paga.

Ko sva prilezla pod stolp, ni bilo več kaj misliti. Debata je tekla o dveh smereh, obeh približno enake težavnosti, a zelo različne stopnje izpostavljenosti. Leva, La Vida Loca, z oceno težavnosti 5c, je sestavljena iz treh raztežajev in poteka praktično po plošči stolpa, daleč od izpostavljenih razov. Desno, le za trohico lažjo Stigmo, pa sestavljata dva raztežaja s skupno oceno 5b, a smer je, vsaj za najino znanje in izkušnje, strahovito izpostavljena. Ves čas poteka strogo po razu, mimo okna, delno je tudi previsna.

Ker sva prejšnji večer pustila komplet nekje na četrtini La Vide Loce, poskusiva najprej tu. Vsaj mene je centralna smer stolpa dosti bolj privlačila od grozovito zračne, pa čeprav lažje Stigme. Todaočitno sem se zmotil. Komaj sem prilezel do zapuščenega kompleta in poskušal nadaljevati, se je stolp zarotil proti meni. Povsem jasno mi je bilo, da ni druge možnosti, še preden se je zgodilo – padel sem. Kolena so plesala svoj divji ples, roke so se potile, magnezij ni več deloval in v glavi se je vrtelo. Po vsem skupaj je bil padec pravzaprav dobrodošla odrešitev… Zahvaljujoč se Rokovi čudoviti novi sedemdesetmetrski najlonki, kupljeni predvsem zaradi tornja, mi ni bilo hudega ob skoraj deset metrov globokem spustu. Telo je celo, živci pa ne. Zakaj ni šlo naprej, hitro izkusi tudi Rok. Pripravljam se, da mu vrnem uslugo sidra pri bungee padcu, a obvlada tresoča kolena in nadaljuje. Do prvega sidrišča.

Sedaj je pred nama najtežji del La Vide Loce. Vidiva, kje poteka smer, le previs čez lusko nama ne da miru. Rok, ki ga gleda od blizu, zmajuje z glavo. Ipsilon, tole ni za naju. Ipsilon, tole je previs. Ipsilon, bejž greva po tadrugi. Spustim ga na tla. Obrneva se proti Stigmi.

Prvi raztežaj je moj. Skala je suha, topla, čvrsta, tu pa tam pokrita z drobnimi kamenčki in peskom. Ne vem, ali ta pomaga rokam in plezalkam, da ne zdrsnejo, ali le otežuje napredovanje. Nekaj časa je bil Rok še blizu, brez nepotrebnega vpitja sva lahko komunicirala. Smer je lezla hkrati navzgor in desno, tako da bi padec povzročil precej neprijeten nihaj. To so pač stvari, ki ti švigajo po mislih, ko plezaš. A kmalu sem izginil Roku izpred oči, ko se je smer obrnila bolj strmo navzgor. Oprimki so bili dobri, tudi relativno pogosti, a više ko sem plezal, bolj čudni so postajali. Pravzaprav so bili okrogli, kot bi se vzpenjal po velikem kupu nogometnih žog. Nič ostrih trdnih razpok, ki držijo, po kakršnih smo lezli na Krku. Nič šalic, niti ne drobnih poličk in oprimkov za pol prsta. Same žoge.

Počasi sem lezel naprej. Verjetno sem precej vpil, ne spomnim se več. Rok je bil daleč in sklepam, da sem hotel, da sliši, kaj se mi dogaja. Zdi se mi, da je vmes prišlo tudi do običajne krize, ko sem hotel samo še dol. Ampak nisem šel. Morda me Rok ni pustil. Sedaj se spomnim le tega, kar je bilo najbolj očitno – plezanje je bilo, vsaj za najine izkušnje, grozovito izpostavljeno. Tukaj nisi plezal z obrazom proti steni in s hrbtom obrnjen proti zraku, ne meneč se zanj – tu je bil zrak povsod okoli mene. To ni bila zahtevna nekajmeterska smer na Čiginju, ki je testirala vse tvoje ravnotežje, vztrajnost in moč. To je bil gigantski stolp, ki je samo s svojo pojavo in višino grozil, da me ne bo spustil na svoj vrh. Pod mano je bila samo praznina, vrv je izginjala nekam levo in za skalo, na moji desni se je kakih štirideset metrov nižje stolp zakopaval v grušč, za hrbtom pa se mi je svetlikalo morje. Le naprej nisem upal gledati, tam je bil drugi raztežaj Stigme, še bolj visok, še bolj izpostavljen.

Spomnim se, da so se po morju vozili čolni, ljudje so se kopali, otroci so vreščali. Spomnim se, da sem se spraševal, ali naju vidijo, opazujejo, kaj si mislijo. Spomnim se drobnih pajkcev v skali, njim je bilo tako enostavno, jaz pa nisem smel pasti. Spomnim se, da mi je izza odrgnjenih nohtov tekla kri in markirala smer. Spomnim se, da me je pokonci držala le misel, da moram priti le do prvega sidrišča, naprej že pojde Rok.

Tako sem prilezel na stolpovo ramo in vpel vrv v prvi štant Stigme. Sedaj je bil na vrsti Rok, da se mi pridruži. Pretaknil sem vrv, pripravil varovanje, in Rokova kalvarija se je lahko začela. Zdi se mi, da je trajalo celo večnost, da je priplezal do mene. Vrv me je grozljivo žulila, bila je nova in dosti bolj trda od prejšnje, a sem varoval, ves čas spremljajoč njeno napetost, saj nisem videl, kje se potika moj soplezalec. Čez čas pa se je le približal. Zavohal sem ga, preden sem ga zagledal. Verjetno je tudi on mene. Vonj švica po par urah v vroči skali, pomešan z vonjem grozljivega strahu. Nikoli ga ne bom pozabil.

Ko je bil enkrat pri meni, je trajalo kar še lep čas, da sva zmogla nadaljevanje. Pravzaprav, da ga je zmogel Rok. Meni niti na pamet ni padlo, da bi šel vpenjat naprej. Vsak svoje. Smer je naloga za dva, kako že gre to? Kasneje je Rok priznal, da je krepko cvikal, a strah ga je zapustil že po nekaj preplezanih metrih. Tudi mene. Zakaj me ne bi, saj sem bil končno varovan z vrha. Rok je hitro napredoval, kako hitro, v časovnem intervalu ne znam izraziti, a zdelo se mi je, da je kmalu izginil čez rob. Bil je na vrhu.

Sledim, počasi, premišljujem vsak gib posebej. Vmes se sprašujem, ali bo najina vrv dovolj dolga za spust z vrha v špiljo. Vodnik pravi 30 metrov. Meni se zdi bistveno več. Zaupanje… ni ga. Ampak vseeno plezam naprej. Cel kup nekih trakov še srečam pod vrhom, še malo potelovadim in sem gor.

Seževa si v roke. Na vrhu tornja sva. Stogaj nama je bil milosten. Uspelo nama je.

Fotografirava. Tako na pol, oba fotoaparata, ki sva jih vlačila na vrh, imata namreč prazne baterije! Bi se smejal ali jokal? Na srečo moj še spravi nekaj življenja iz sebe.

Šele sedaj se zaveva, da je že praktično noč. Celo popoldne sva preživela v steni, za nama je skoraj šest ur napetega plezanja. Ni slabo za takšna zelenca, kot sva midva. Pripravljava se za spust, počasi, vedno skrbno navezana. Da kdo ne odpeti prehitro s stolpa. Žrtvujeva še matičarko, nekako ne zaupava vsem štrikcem, ki so jih kdo ve kdaj kdo ve kateri plezalci puščali na sidrišču. Spustim se prvi, dokler gre ob steni, ni hudega. Kmalu pa zabingljam čez previs, počasi popuščam vrv in se trudim, da me ne zasuka okoli navpične osi. Nič hudega mi sicer ni, le misel, da ne vem in ne vidim, ali vrv doseže tla, je neprijetna. Zelo neprijetna. Spuščam se mimo gnezda neznane velike ptice, kar nekaj časa bi lahko kuril z vsem vejevjem, ki je tam notri nametano. Vstopam že v špiljo, tako je že temno, da komaj kaj vidim, pa še sončne špegle imam na glavi. Težek frajer. Ampak brez njih ne vidim. Kdo bi si mislil, da bova do noči v steni?

Olajšanje me preplavi, ko dosežem tla. Kmalu se mi pridruži še Rok. Ko se razveže, potegneva vrv. Sname se in modra kača zažvižga skozi zrak. Vez s stolpom je pretrgana. Vrv in plezalca pa sta dobro opravila svoje delo. Stogaj je najin.

Sledi še pohod nazaj v Metajno, poln evforije, sledi noč brez hrane in z veliko paške žutice, sledi jutro z mačkom, potem pa dan za ubijanje tigrov. Predvsem s kopanjem v čudovitem Jadranskem morju. Seveda sledijo tudi neumnosti. Če človek leze po kamnitem zidu, pade v robido. Tako je to. Zvečer pa naju avto že pelje po jadranski magistrali mimo Reke v slovensko prestolnico.

In čeprav med plezanjem na veliki toranj ni minila minuta, ko ne bi pomislil, kaj hudiča je iskal na tisti galeji!, ko se ne bi poskušal tolažiti z “nikoli več, obljubim!”, na koncu ostane le eno vprašanje. Kdaj ponovimo?

Fotografije Rok in Ipsilon, tekst Ipsilon. Celotno galerijo fotografij pa si lahko ogledate tudi na strani FOTOGRAFIJA.

.